Kdo so učitelji? Široko razgledani in globoko izobraženi ljudje z uravnovešenimi osebnostmi in zglednim vedenjem? Ne, to bi samo morali biti … So predvsem ljudje, ki večino življenja do upokojitve preživijo na dveh krajih: doma in v šoli. Tako družinski člani kot učitelji smatrajo, da je pravo njihov naravni sovražnik ter da sami znajo in zmorejo bolje.

Če bi zanemarili človeško naravo in gledali samo stanje prava, bi to seveda prav lahko držalo. Če vzamemo v obzir tudi silnost in obseg človeške sebičnosti, oblastiželjnosti, brezčutnosti in krutosti, pa nam je hitro jasno, da je od brezpravja boljše vsako pravo, ki je enako za vse.

Zasebno pravo ga prične lomiti takoj, ko se nekomu zgodi nekaj groznega. Prvo pravilo je pometanje pod preprogo – da se zadevo s čim manj vpletenimi reši znotraj družine oz. šole. O tem se ne govori z nečlani okolja, pa tudi z nevpletenimi člani čimmanj.

Tak postopek bi škodoval 'zgolj' vzdušju in iskrenosti odnosov, če bi bilo 'reševanje' izgredov in sporov učinkovito. A to reševanje poteka v skladu z drugim pravilom – najmočnejši člen kaznuje šibkejše sorazmerno z njihovo šibkostjo. Nihče se ne sprašuje o vzrokih za neustrezno, škodljivo ali nevarno vedenje drugih. Nikogar ne zanimajo razlogi, zakaj je nekdo nekaj storil. Bolj je nekdo šibak, podrejen, odvisen in ranljiv, bolj je kriv in hujše kazni je deležen.

Če nas zanima, zakaj so otroci v šoli 'poredni', je tu eden od odgovorov – ker se splača. Tisti, ki se redno zoprstavlja tako pravičnim kot krivičnim odzivom na svoje početje, je deležen manj krivičnih od tistega, ki pridno požre vse. Govorim tudi iz lastnih izkušenj …

Tretje pravilo zasebnega prava je ohranjanje stanja – ne glede na obupnost in kljub temu, da bi že majhne spremembe krepko zmanjšale potrebo po 'reševanju' zadev, večje pa bi delale čudeže. Ljudje verjetno ne znajo zavestno opredeliti potrebnih sprememb ali pa nimajo zaupanja vanje. No, če bi vanje vložili toliko truda, časa in volje, kot v ohranjanje statusa quo, bi v nekaj letih spravili na zeleno vejo vse človeštvo, pa bi ostalo dovolj dobrega tudi za preostali živelj …

Družinsko-učiteljsko kazensko pravo je torej pravo, ki z ogromno truda ničesar ne reši, vsi vpleteni pa se počutijo prikrajšane.

Četrto pravilo je mirnodobno: Kadar ni treba nikogar kaznovati, je kakršnokoli pravo nepotrebno. To je takrat, kadar vsi upoštevajo šefova (partner, starš, ravnatelj, učitelj) pravila. V vseh različicah šef smatra, da so ta pravila vsem znana in jasna ter da obstaja glede njih vsesplošno strinjanje. In v vseh različicah so ta pravila nezapisana, sporočena površno in nepovezano, ubogalcem pogosto nejasna, nerazumljiva in neustrezna ali pa jih sploh ne poznajo.

Odnose v družini in šoli zaznamujeta neusklajenost in nerazumevanje. Zmedeni so. Red se vzpostavi in razpade, se oblikuje in preoblikuje. Obstajajo izjeme, ampak te ne uporabljajo družinsko-učiteljskega prava, temveč pravila snujejo na način pravega prava. Ljudje v izjemnih družinah in šolah se trudijo pogovarjati drug z drugim, ne drug mimo drugega. Pravila so stalna, znana, jasna in splošno sprejeta. Kršitelji poznajo kazni in te se po prekršku dosledno izvršijo. Takšnih družin je pri nas malo, šole pa verjetno nobene.

Najhujše, kar se lahko zgodi zaprtim skupnostim, ki so prepričane, da zmorejo same reševati svoje težave, je težava, ki izbije v zunanji svet. Redko se to zgodi po naključju. Večinoma se jez podre, ko ne more več zadrževati tega, kar se je za njim nabralo. Podre se, ko nekdo pride do zaključka, da je kakršnakoli sprememba sprememba na bolje.

V takih primerih se na prizorišču pojavijo strokovnjaki za pravo, ki jih sprva zanimajo sveža trupla, nato pa – kot novinarje in z njimi javnost – tudi okostnjaki, ki letijo iz omare. Preostali člani skupnosti seveda ostajajo na branikih svojih pravil in se spravijo nad razpoko v jezu, da bi jo zadelali.

Novinarji poskrbijo za zabavno-srhljiva bližnja srečanja tretje vrste med tema dvema svetovoma. Starši, ravnatelji in učitelji se še naprej vedejo, kot da so v svoji varni lupini. Na očeh se jim vidi, da pravnih utemeljitev ne razumejo in ne sprejemajo. V svoj bran opisujejo svoje ravnanje, ki je povsem očitno neustrezno, škodljivo in protipravno, ali valijo krivdo na druge. Ko s čevljem mečejo vodo iz potapljajočega čolna, sveto prepričani, da je to njihova pravica in dolžnost, bi se človeku zasmilili, če bi si usmiljenje zaslužili. A usmiljenje moramo prihraniti za pravne strokovnjake, ki govorijo zelo preproste, pravilne, ustrezne in smiselne reči, pa jih marsikdo ne razume in se ne strinja z njimi – še posebej ne tisti, na katere letijo njihove izjave.

V šole zunanji svet včasih vdre tudi kar tako – z inšpekcijo. Vzdušje med učitelji, ki izvejo, da pride ta teta Pehta, močno spominja na vzdušje med otroki, ko jih doseže jezen glas odraslega. Počutijo se krive, tudi če ne vedo, česa jih bodo okrivili. Ne bojijo se kazni, kajti kazni so v primeru manjših prekrškov zanemarljive. Bojijo se zunanjega sveta in njegovih pravil, ki jih ne poznajo in ne razumejo.

Učitelji prava ne razumejo, ker so bili povsem drugačnega, zasebnega 'prava' deležni kot otroci, kot dijaki in kot študentje. Ko se znajdejo v vlogi učitelja, so po dobrih dveh desetletjih podlage prepričani, da zadevo obvladajo. Kako tudi ne bi bili, ko pa se s tistim pravim pravom ne srečajo vse dotlej, ko jih to ne zgrabi za vrat – večina torej nikoli?

In kako naj od teh ljudi pričakujemo, da nas bodo naučili strpno in usklajeno sobivati? Da bodo trpečim otrokom pokazali pot iz nevzdržnih družinskih okolij in da ne bodo poglabljali njihovega trpljenja? Da nas bodo naučili karkoli od tega, kar je v življenju res pomembno? …

Saj nas naučijo … tu in tam kateri od njih … najpogosteje po naključju … predvsem z negativnim zgledom …