Kak minister sem in tja oholo reče, da bomo živeli v družbi znanja šele, ko se bomo dovolj potrudili ter pridno ustvarjali znanje in vednost, ki bosta dobičkonosna ali profitabilna. Iz take in podobnih izjav sledi, da bi morali zlasti pesniki, filozofi, humanistični paraziti in drugi nebodijihtreba, ki ne proizvedejo ničesar profitabilnega, vnovič resno premisliti, kaj počnejo, kaj bodo počeli in kako bodo v prihodnosti skrbeli za profite oziroma dodano vrednost, kot jo ljubkovalno imenujejo ekonomisti, če sploh še hočejo biti člani občestva, ki mu sicer pripadajo. Enako se zdi, da vsi naravoslovci, tehniki in inženirji že tako rekoč po definiciji ustvarjajo izključno dobičkonosno znanje, ki bi ga moralo biti iz dneva v dan več, a ga v glavnem vendarle ni nikjer videti.

Smo torej vsi Slovenci, in ne zgolj pesniki, filozofi in druge zgube, po malem zabiti, da ne znamo ustvarjati tega, kar pravi minister, da bi morali? Ali pa je nekaj narobe z ministrom in njegovim razumevanjem sveta? Kje pa piše, da vsi ministri vselej izrekajo same modrosti, zaradi katerih bi morali vsi drugi padati vznak?

Danes je namreč z ministrovimi očmi videti, da je moderna znanost nastala pred stoletji z enim samim namenom in ciljem: profiti. Tako se seveda zgolj zdi – ministru in še nekaterim. In paradoks je, da na takem občutku, na taki iluziji sploh ni ničesar dobičkonosnega. Kakšno vednost torej proizvajajo ministri in njim podobni, koliko zares uporabnega so ustvarili v svojih življenjih, kako kreativni so?

Vsakomur z zdravo pametjo je namreč že nekaj časa jasno, katero znanje potrebujejo kapitalisti in katerega ne, komu gredo profiti ali dobički in komu ne; že dolgo je tako, zgodba je stara, izpeta in dolgočasna, v njej ni nobenega posebnega spoznanja in ni nikakršne dodane vrednosti. Začetna izjava je zato cinična in pokvarjena: eni naj proizvajajo ozko, uporabno, koristno, dobičkonosno znanje, drugi bodo pobirali dobičke, kot jih že pač pobirajo v kapitalizmu, ki seveda ni nastal včeraj, v njem pa so revni iz dneva v dan revnejši, bogati pa bogatejši, medtem pa bodo tretji skrbeli za pravo mero, moralistično ugotavljajoč, koliko še česa primanjkuje in česa je že preveč.

V kapitalizmu se zato ne kopičijo le profiti, temveč se kopiči tudi žargon. Le čemu, za kaj je potreben? Potreben je kajpak za sam kapitalizem, ki ni nič drugega kot serija ideoloških praks. Žargonsko blebetanje je zato nenavadno uporabno in profitabilno, saj krepi iluzije, zaradi katerih lahko kapitalizem nemoteno deluje. Torej je tudi neuporabno prazno mlatenje slame izjemno uporabno za vzdrževanje iluzij, da je svet res tak, kot trdijo oni, ki trenutno zasedajo oblastne položaje.

In o kakšnem znanju potemtakem sploh govorimo? Ali govorimo o pesmih, v katerih najde človek, celo tehnik, inženir in naravoslovec, zatočišče, pokoj in tolažbo, ko je breme življenja preveliko, ko je bolečina neznosna in je samota grozljiva? Govorimo o slikah, kipih, filmih, skladbah, romanih, gledaliških predstavah, s pomočjo katerih si človek pričara nekaj lepega, dobrega in razvedrilnega? Kako naj si človeško bitje pomaga z dobičkonosnim znanjem, s podatki, z matematičnimi modeli in simulacijami borznega dogajanja, ko ne razume sebe, drugih ljudi, medsebojnih odnosov, sveta, ko je v stiski, ko se podirajo navidez nepremagljive iluzije, ko izginja to, v kar je verjel, ko nima več moči, da bi se še enkrat dvignil in bil ustvarjalen? Kaj mu bodo profiti, ko razpadajo prijateljstva, ko stisne samotnost, ko sta bolezen in smrt blizu? Kaj mu bodo povedali eksperti, tehnična inteligenca in naravoslovci, ko se spopada z eksistencialnimi stiskami, ko ne najde vere, ko se življenje krči na klišeje, nesmiselne obrazce, administrativne rutine, statistične podatke, estetske, a prazne spektakle, digitalizirane simulakre in uporabno znanje, pripravljeno za dobičke, ne pa za žive ljudi? Kaj mu bo uporabno znanje, ko spoznava, da ima okoli sebe tisoč ljudi, kolegov, znancev, sorodnikov in celo prijateljev, pa nikogar, s katerim bi se resnično lahko pogovarjal o tem, kar je zares vredno, dobro in resnično v življenju?

Naj bo zapisano za vse večne čase: človeško bitje se zaveda sebe in sveta, zaveda se samotnosti in končnosti eksistence, njene čarobnosti, kompleksnosti, zgubanosti, mnogodimenzionalnosti, jasno mu je, da ima veliko več razsežnosti, kot sanjajo tisti, ki dnevno skrbijo za profite, dobičke, uporabno znanje, borzne indekse, dodane vrednosti in ostala jajca. Človek je večni popotnik po svetovih, nomad, pesnik, sanjavec, tovariš v stiski, ljubimec, oče ali mati, otrok, večni otrok v srcu, hrepeneč po bližini sočloveka, dotiku, objemu, prijazni besedi. Vsakdo mora življenje preživeti sam, vsakdo se sam rodi, vsakdo bo sam odšel. Vmes so srečevanja, so začasne skupne poti, so razhajanja, so križpotja, kjer se je treba odločati. Seveda je tudi smisel, je mir, tolažba, pomirjenost, sprava, je odpuščanje. In vse to nima absolutno nobene zveze s profiti, s kapitalisti, s kopičenjem denarja, z egoizmom, s potrošništvom, s tekanjem po trgovinah in s pehanjem za nekakšnim uspehom.

Na svetu je veliko gorja, je bolečina, je smrt, je uničevanje, razpadanje, razdiranje; bombe so med drugim tudi izjemno dobičkonosne, sem pa sodijo še puške, strupeni plini za ubijanje nedolžnih ljudi, vodeni izstrelki, atomske podmornice, mučilne in druge rušilne naprave. In daleč najbolj profitabilno je rušenje, saj je uničeno potem treba zgraditi na novo, kar je seveda priložnost za gradbene barone in druge na profite mahnjene ljudi.

Dobrega je premalo, veliko premalo. Premalo je naklonjenosti, prijaznosti, sprejemanja, senzibilnosti, nežnosti in miline. Primanjkuje pogovorov, razumevanja, lajšanja. Preveč je zategovanja, ostrine, napadalnosti, agresivnosti in sovraštva, jeze, egocentričnosti, zavisti in ljubosumja.

Dovolj je pametnih tehnologij, uporabnih podatkov, vodenih raket, inteligentnih bomb, hibridnih tankov in atomskih glav. Preveč je profitov za nekatere in bede za večino. Premalo je spodbudnih besed, premalo je poslušanja. Če je na tem svetu kaj zares uporabnega, potem je to naklonjenost do drugega človeka, sotrpina, je bodrilna beseda, izrečena ob pravem času in na pravem kraju, je gesta sprejemanja, potrjevanja in dopuščanja. Pomembno je namreč sodelovanje, dobrodošli so izrazi priznanja, navdušenja in optimizma.

In namesto družbe profitabilnega znanja za nekatere potrebujemo družbo modrosti, solidarnosti, pravičnosti, sprejemanja, potrjevanja v različnosti in dostojanstva (ne pa dostojanstvenikov). In kdo lahko dokaže, da je na tem svetu politikov ravno prav ali natanko toliko, kot jih mora biti, ne pa na primer preveč?