Medijska konvergenca nikakor ne pomeni zgolj  kakršnegakoli tehnološkega procesa, ki se navezuje na množične medije, oziroma preprostega skupka tehnoloških sprememb v novinarstvu. Pomeni vse to in obenem neprimerno več; medijska konvergenca je spajanje različnih tehnologij, vsebin, karakteristik itd. posameznih medijev, zaradi katerega se trdno določene meje med njimi vse bolj brišejo, posamezne vsebine pa so upovedane na različne načine za različne medije. Medijska konvergenca torej omogoča sporočanje iste novinarske zadeve (dogodka) na različne načine, skozi različne medije, kar naj bi naslovnikom prineslo kvalitativno različne izkušnje istega dogodka.

Preden začnemo razmišljati, ali medijska konvergenca vpliva na kvaliteto novinarstva na pozitiven ali negativen način, moramo določiti, kaj kvalitetno novinarstvo sploh je. Kvalitetno novinarstvo, ki je danes na makroravni že bolj ali manj izumrlo (glej npr. Chomsky in Hermann 1988, Chomsky 1997, Cottle 2003, McCombs 1992, Bourdieu 2001, McCombs 2004, Rutar 2003, Slaček 2011, Klinenberg 2005, itd.), je neodvisno novinarstvo, ki ni podrejeno interesom kapitala in obstoječim odnosom moči. Je torej deweyjevsko novinarstvo (izobraževanje množic za življenje v demokraciji in prevajanje znanosti v dostopnejši diskurz), ki je antitetično lipmannovskemu (novinarstvo zgolj kot sredstvo za proizvodnjo strinjanja [manufacturing of consent] množic z oblastno elito). V kvalitetnem novinarstvu ni prostora za hibridna sporočila, oglase, senzacionalizem, kratke »human-interes« zgodbe, ki z zdravorazumsko ubeseditvijo kompleksnih družbenih pojavov zakrivajo prave vzroke zanje in jih predstavljajo zgolj kot težave nekaj nesrečnih posameznikov. V kvalitetnem novinarstvu se stalno poroča o tistem, česar drugi mediji ne povedo (glej Chomskyjev primer [ne]poročanja o invaziji Vzhodnega Timorja s strani Indonezije: Rutar 2003); tematike mu torej ne vsiljujejo veliki »agenda-setting« mediji, kajti to novinarstvo zgolj homogenizira in ideologizira.

Kvalitetno novinarstvo je v kapitalizmu racionalno-logično nemogoče (vsaj v večji meri), kajti množični mediji so v njem zgolj podjetja, ki si v prvi vrsti prizadevajo maksimirati profit. To nikakor ni vrednostna sodba, psevdointelektualna žaljivka ali kaj podobnega, kar ponavadi mnogi hitijo očitati kritikom novinarstva in množičnih medijev; s tem ne kritiziramo množičnih medijev, češ da so zlobni ali pohlepni. Je preprosto dejstvo kapitalističnega načina proizvodnje, na katerega je že kakih 150 let nazaj kritično pokazal Karl Marx (1986) in ki ga dandanes vse bolj priznavajo celo novinarji, uredniki in lastniki medijev (Klinenberg 2005, 60-61). V kapitalizmu podjetja obstajajo zgolj in samo pod predpostavko, da proizvajajo kapital, ki ga lahko reinvestirajo in zopet proizvajajo v razširjeni obliki. Ne gre za pohlepnost posameznikov, temveč gre za predpostavko sistema. Če pa množične medije vodijo interesi kapitala (tj. proizvodnja tistega, kar prinese čim več denarja, ne glede na to, ali je v smislu novinarskega ideala dejansko kvalitetno ali ne; oziroma v Marxovih terminih: proizvodnja zavoljo menjalne vrednosti, ne uporabne), jih očitno ne morejo voditi »pravi interesi« novinarstva, karkoli že so. Interesi kapitala na žalost ne sovpadajo z interesi novinarstva.

Ohlapno smo torej določili, kaj je medijska konvergenca (to bomo podrobneje razdelali še kasneje) in kaj je kvalitetno novinarstvo ter zakaj je v obstoječih kapitalistični družbah vsaj na nacionalni ali globalni ravni praktično nemogoče[1] (veliko izredno kvalitetnih medijev obstaja na lokalnih ravneh ali v kontekstu posameznih aktivističnih gibanj ipd.). Sledi analiza medijske konvergence v praksi in razmišljanje, ali je verjetneje, da bo konvergenca še dodatno komodificirala novinarstvo in množične medije ali bo nemara omogočila emancipacijo prav teh in s tem prispevala k preporodu kvalitetnega novinarstva.

Eric Klinenberg (2005) zelo lucidno prikaže trenutno stanje novinarstva nasploh oziroma množičnih medijev konkretno, ko govori o fleksibilizaciji in odpuščanju delovne sile (novinarjev), investiranju medijskih hiš v tehnologijo oziroma stroje – »[…] pripomočki za internetno produkcijo, radijska oprema, sofisticirani grafični stroji in stotine računalniških terminalov novinarjev za tisk« (Klinenberg 2005, 53) – in priučevanju novih večopravilnostnih tehnik. Klinenberg za to krivi medijsko konvergenco; pravi namreč, da so skrbno koordinirano ustvarjanje novinarskih vsebin, potreba po stalnem sodelovanju novinarjev različnih medijev, prilagajanje vsebin različnim medijem ipd. predvsem tehnike, ki znižujejo stroške dela in povečujejo učinkovitost in produktivnost produkcijskega procesa. Klinenbergove trditve (tj., da je konvergenca odgovorna za slabšo kvaliteto novinarstva) na tem mestu še ne bomo sprejeli ali zavrnili, temveč bomo zgolj pokazali argumente, s katerimi to upravičuje, sledi pa refleksija in kritično ovrednotenje njegovih izsledkov.

»Konvergenčne medijske hiše od svojih novinarjev pričakujejo, da so fleksibilni in hitri, in tako uredniki kot korporativni menedžerji že ocenjujejo svoje delavce, kako uporabljajo večopravilnostne tehnike v zgodbah, obenem pa to igra vlogo tudi pri zaposlovanju novih novinarjev in odpuščanju že zaposlenih,« pravi Klinenberg (2005, 59). Nadalje govori o pritožbah novinarjev in medijskih kritikov, češ da dodatne zahteve pri delu in pohitritev delavskega procesa (obe tehniki lahko opišemo z dvema besedama – povečana produktivnost in intenzivnost dela) spodkopavajo pogoje za pravo novinarsko delo, saj je manj časa »za raziskovanje, podrobno poročanje  in refleksijo« (Klinenberg 2005, 60). Svojo analizo in kritiko konvergence utemeljuje predvsem na primeru medijske hiše Metro News (kjer je več let opravljal etnografsko študijo), ki je dokaj reprezentativen model tega koncepta v praksi, obenem pa navaja dele intervjujev, ki jih je tam izvedel z novinarji in uredniki, ter izsledke drugih akademikov s področja proučevanja medijske konvergence. Njegova predstavitev je zelo prepričljiva, saj izvaja bolj ali manj političnoekonomsko analizo medijev, ki je z malo domišljije analogna Marxovi iz prvega zvezka Kapitala. Govori namreč o povečevanju intenzivnosti dela (s pomočjo že opisanih tehnik) znotraj medijskih hiš, ki, kot je pokazal Marx, nujno pomeni večje izkoriščanje delovne sil; mezde namreč lahko ostajajo iste ali celo padajo, čeprav se količina dela v določeni časovni enoti dejansko poveča. Gre torej za večanje produkcije relativne presežne vrednost, ki je karakteristična za realno podrejeno (novinarsko) delo v kapitalizmu. Kapitalist v vsakem primeru iz kupljene delovne sile pridobiva poleg potrebnega dela (ki je vredno toliko, kot je delavec plačan) tudi presežno delo (ki je neplačano delo, s katerim v končni instanci kapitalist pridobiva profit in zaradi katerega je delavca sploh najel). Večanje produktivnosti (npr. z nakupom bolj sofisticiranih strojev, s pomočjo katerih je ista količina dela opredmetena v več produktih) in intenzivnosti (pritiski na novinarje, da opravljajo več dela v istem časovnem obdobju) delovne sile pa sta tisti sredstvi kapitalista, ki mu omogočata še večji profit (višjo relativno presežno vrednost in/ali apropriacijo te v sferi menjave, tj. pridobivanje super-profitov[2]), saj lahko delavca še bolj izkorišča, s tem da se poveča presežno delo in zmanjša potrebno (Marx 1986, 470-83). In ravno o tem govori Klinenberg na podlagi svoje etnografske študije. Medijska konvergenca omogoča večjo produktivnost in intenzivnost novinarjev in s tem večje profite medijske hiše.

Vse to je seveda res, čeprav v prvi vrsti za to vseeno ne moremo kriviti medijske konvergence. Ta je namreč orodje, ki mu je vseeno, kako se ga uporablja. Lahko se ga uporablja za dobro ali slabo. Trenutna situacija je na žalost bolj podobna prvemu scenariju, vendar je za to predvsem krivo stanje, v katerem je bilo novinarstvo že pred pojavom medijske konvergence. Z drugimi besedami, novinarstvo je že dolgo dodobra komodificirano in daleč od prvobitnega ideala četrte veje oblasti oziroma psa čuvaja. Novinarstvo, kot smo pokazali že na začetku, je (vsaj na nacionalni in globalni ravni) v kapitalizmu edino, kar je lahko – podjetje. Torej drži, kot pravi Klinenberg, da medijska konvergenca (vsaj v večini primerov) predstavlja predvsem orodje kapitala, tisto, s čimer množični mediji znižajo svoje stroške (pri delovni sili) in povečajo proizvodnjo (na račun povečane produktivnosti in intenzivnosti) profitov. Vendar ravno zato koncept medijske konvergence ni tisti, ki je odgovoren za to; ljudje, ki so ga implementirali na tako selektiven in enoznačen način, so odgovorni oziroma, še bolje, sistem, ki ljudi žene v takšno obnašanje, je kriv. V kapitalizmu ne moreš biti lastnik velike medijske korporacije, ne da bi te notranje sile kapitalizma (tržna konkurenca) gnale k proizvodnji vedno večjega profita.

Morebiti je zato v tem kontekstu še bolj zanimivo pričevanje Henryja Jenkinsa, ki medijsko konvergenco predvsem zagovarja. Eden njegovih tekstov (Jenkins 2004) je pravzaprav zelo naivno razumevanje nekaterih sodobnih (tehnoloških) pojavov, obenem pa kot zagovor medijske konvergence deluje prej obratno. Prvič, Jenkins močno precenjuje emancipatorni potencial novih (medijskih) tehnologij in tehnik (npr. interneta, blogov, dvosmerne komunikacije med novinarjem in naslovnikom ipd.) ter ne podaja nikakršnih utemeljitev ali empiričnih dokazov njegove domneve. Internet, kot nazorno in utemeljeno prikaže Evgeny Morozov v The Net Delusion (2011), ni vsemogočno sredstvo globalnega povezovanja, demokracije, vsesplošne kritike oblasti itd. Tu nimamo ne prostora ne priložnosti pokazati njegovih ugotovitev in jih razdelati, vendar to niti ni potrebno. Dovolj je reči, da Jenkins ne more predpostaviti tako ekstravagantne trditve, ne da bi jo vsaj delno podprl z argumenti in se ne zanašal zgolj na nekaj površnih opazk. Drugič, Jenkins že na ravni diskurza nenamerno  izraža, kako hudo in bizarno je stanje medijev danes. Skozi celoten tekst namreč govori – v navezavi na medijsko konvergenco – o »medijskih potrošnikih«, »širitvi dohodkovnih priložnosti in trgov«, »starih, pasivnih potrošnikih« in »novih, aktivnih medijskih potrošnikih«, »konvergenci kot odzgoraj navzdol korporativno upravljanem procesu in odspodaj navzgor potrošniško upravljanem procesu«, »medijskih konglomeratih« in »medijskih izvrševalcih ter podjetjih«.

Trenutna kriza, ki še zdaleč ni zgolj kriza finančnega kapitalizma, preobširne države blaginje ali neoliberalne ideologije, temveč je v svojem jedru navadna (»normalna«) ciklična kriza kapitalizma, je dober pokazatelj, da je fundamentalni kapitalistični antagonizem – razredni boj – še kako z nami. V takšnem svetu pač težko pričakujemo, da bodo podjetja, ki logično nujno stremijo k vedno večjim dobičkom s pomočjo intenziviranja dela in višanjem produktivnosti, uporabljala potencialno emancipatorna orodja, kot je medijska konvergenca, za prav takšno emancipacijo deprivilegirane večine, tj. nekapitalistov. Če kaj, lahko pričakujemo, da ga bodo uporabila za dodatno prekarizacijo delavcev, ki na račun ukinjanja zaposlitve za nedoločen čas, odpravljanja socialnih bonitet in življenja iz dneva v dan, odpira vrata še večjim dobičkom.

Prav o tem govori Klinenberg, ko navaja pričevanja različnih urednikov in novinarjev (2005, 62). Pravi, da se uredniki jezijo, češ da ne pokrivajo več zgodb, za katere potrebujejo veliko denarja in časa, novinarji pa tožijo, da namesto novinarskega dela bolj ali manj prepisujejo agencijska sporočila, brskajo po arhivih, informacije pridobivajo po telefonih, za fotografije pa najemajo druge prekarne delavce (»freelancers«). Multimedijske in večopravilnostne tehnike medijske hiše uporabljajo predvsem za hitrejše, manj zahtevno in cenejše upovedovanje ter diseminacijo zgodb za različne medije. Empirija to potrjuje: novinarji imajo manj časa za potrebno delo, to pa je postalo tudi zahtevnejše (Garisson in Dupagne 2003, 23). Medijsko konvergenco v obstoječih razmerah celo njeni zagovorniki prikazujejo kot: »[N]ujno za ustvarjanje sinergije med novicami in oglaševanjem ter [večanje] konkurenčnosti […]« (Garisson in Dupagne 2003, 4).

In tu ne gre za pohlepnost, lenobo, lakomnost ali izprijenost urednikov oziroma, še bolje, lastnikov. Gre preprosto za železno pest trga, ki jo vodijo notranje sile kapitalističnega načina proizvajanja blaga (vrednosti) in katere objekt so že dolgo časa tudi vsi veliki mediji. Če želijo preživeti v ogromnem in neizprosnem polju nacionalnih in globalnih medijev, pač morajo slediti principom, ki jih ohranjajo pri življenju. Produkcija vedno bolj kvalitetnih izdelkov, ki zahteva več časa, dela, premisleka, zaposlenih, sodelovanje med tekmujočimi medijskimi hišami in pokrivanje zgodb, ki se jih preprosto ne da stlačiti v 20 vrstic in ki so v nasprotju s političnoekonomsko identiteto medija ali njegovega lastnika, pač ni tisti tržni prijem, ki bi posamezni medijski hiši omogočil obstoj v trenutnih družbeno-ekonomskih razmerah ali celo večjo konkurenčnost. Da bo medijska konvergenca lahko zaživela v vsem svojem (potencialnem) blišču in da bo pripomogla k razvoju kvalitetnega novinarstva ter prek tega k spodbujanju angažiranosti in kritičnosti občinstev, se bo morala materialna podlaga delovanja medijev radikalno spremeniti; od nje so odvisne tako (nezahtevne) preference občinstev kot (destruktivni) interesi in ravnanje lastnikov.