Ena in dva (Yi Yi, Edward Yang, 2000)

Obstajajo filmi, ki se ne sprenevedajo o naravi sveta in tega, kar imamo ljudje med seboj. Odkrito raziskujejo ljudi in svet ter ugotavljajo, kaj bi se moralo zgoditi, da bi bil svet resnično boljši in drugačen.

Zakaj je svet tako drugačen od tega, kar smo ves čas verjeli ali mislili? Zakaj nas ni nihče pripravil na spoznanje, da je tako bistveno drugačen? Zakaj se ni nihče potrudil, zakaj nam ni posvetil dovolj časa? Vprašanja si v filmu zastavlja osemletni deček Yang-Yang.

In zastavlja si jih na izvrsten način, ki je tesno prepleten z usodami ljudi – to ni nikakršno abstraktno filozofsko nakladanje osamljenega filozofa, ki ne ve, kaj naj dela v življenju, in se zapira pred njim.

Film odpira, zato ne pojasnjuje, ne razlaga, noče biti različica znanosti, ki kopiči znanje in vednost o svetu. In če je svet drugačen, kot smo verjeli, je morda drugačna tudi naša usoda, v katero verjamemo. Morda je zato težko karkoli spremeniti: če se spreminja svet, se spreminja naša usoda; če se spreminja usoda, se spreminja svet. Čisto mogoče je, da ne želimo spremeniti niti enega niti drugega. A zakaj bi to hoteli, zakaj bi se upirali spremembam?

Spremembe so namreč nujne in se vselej zgodijo. Svet je zato nenavadno zanimiv. Vselej je domnevno tak, kakršen je, pa kljub temu ni nikoli tak. Če bi bil enak sebi, bi bilo vse enostavno: človek bi živel kot žival, ki je pač vselej del sveta, v katerem se dogaja, kar se po naravni poti mora dogajati.

A človek ne more tako živeti. Ima zavest o svetu, zaradi katere prej ali slej spozna, da svet ni enak s seboj in da ni tak, kot verjame človek. Ta ve, da celo sam ni identičen s seboj in da zavest ni enaka s seboj. Prav zaradi tega tudi ve, da lahko posega v svet in odpira nove možnosti eksistence. Lahko kreira nove želje, nove vizije, nove svetove, česar na primer živali ne morejo.

Vendar je možno tudi to, da človek ne naredi ničesar od naštetega. Lahko se prepusti svetu, se mu prilagodi in se spreminja skupaj z njim, saj so spremembe objektivno nujne, kajti v vesolju nič ne miruje. V tem primeru je svet domnevno enak sebi in nima prihodnosti, saj se zgolj ponavlja, čeprav se ves čas spreminja. Tak svet se namreč zgolj kopiči, zato je v njem vse več istega; v tem je gotovo nekaj paradoksnega.

V določenem trenutku reče žena soprogu, da svoji tašči, ki leži doma v komi, nima ničesar povedati. Vsak dan se sicer pogovarja z njo, vendar v eni sami minuti zdrdra, kaj je počela tisti dan, potem pa ostane brez besed. Nastane praznina, ki jo spravi v stisko, saj se boleče zave, da se ne zna pogovarjati, da nima vsebin, da je tudi sama prazna kot sod.

Njene besede, izrečene v joku, prestreže mož po vrnitvi iz bara, v katerem je preživel večer s poslovnim partnerjem z Japonske.

Imam tako malo, nadaljuje med jokom žena. Ima tako malo, čeprav ima čisto vse sodobne materialne in nematerialne dobrine, kar ugotovimo že na začetku filma. To je namreč drama o sodobnem tajvanskem (kitajskem) življenju ljudi, ki so uspeli, kot pravijo. Ironija je, da bi bil film lahko posnet tudi v Evropi, v ZDA ali kjerkoli drugje po svetu. Vse je enako, le ljudje so navidez drugačni, zato vemo, da gre za Kitajsko oziroma Tajvan.

Razlika je vsekakor pomembna. Človek ima lahko vse materialne dobrine tega sveta, vendar to ne spremeni bistvenega spoznanja, da je duhovno bitje, zavezano zavesti in spoznanju, da je svet veliko bolj kompleksen, kot verjame. Spoznanje je zelo preprosto, pa vendar je tudi travmatično. Kaj namreč pomeni biti duhovno bitje v neverjetno kompleksnem materialnem svetu? In kaj potem narediti s kapitalizmom, ki nas zasipava z materialnim blagom?

Film ves čas prikazuje materialno razkošje. To je zares na vsakem vogalu, povsod. Tradicionalnosti preprosto ni več – zastopa jo babica, ki pa je, ne po naključju, v komi. Povsod je tudi negotovost, ljudje se namreč pogovarjajo le o poslih, o uspehih, o investicijah, o dobičkih, obenem pa se vse bolj boleče zavedajo, da se jim je nekaj izmuznilo, izmaknilo. Hrepenijo, vračajo se v oddaljeno preteklost, ko so bili še mladi, toda nečesa preprosto ne morejo več zgrabiti, saj tistega kratko malo ni, medtem ko je nečesa drugega bistveno preveč.

Zgodba je zelo preprosta: svet ni tak, kot so nas učili, vselej vidimo le del sveta, nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da se bo zgodilo, kar bi zares radi. Ne moremo videti svojega hrbta, ne moremo ugotoviti, kaj se dogaja za nami, pogosto pridemo prepozno in spoznamo, kar bi morali vedeti že prej.

Babica uteleša mit in ne spregovori niti besede. Njen molk je nenavadno zgovoren. Življenje kajpak ni lahko, a lahko bi bilo tudi lepše oziroma boljše. Vtis je, da se spreminja na bolje, vendar o tem ne moremo biti zares prepričani.

Celo novo življenje je danes vse pogosteje zgolj kapitalistična puhlica, zato ni naključen vzklik Alaina Badiouja, da moramo vnovič iznajti ljubezen, kajti brez nje se ne more zgoditi nobena resna sprememba.

Filmski protagonisti to vsaj intuitivno vedo, zato se spopadajo z vprašanjem o naravi ljubezni in o možnostih, da jo ponovno odkrijejo. Vsem je popolnoma jasno, da kapitalistično bogastvo ne more izpolniti človeške eksistence, vendar so tudi nemočni, saj preprosto ne vedo, kaj narediti, da bi bil svet drugačen.

Ne vedo, kaj pomeni ljubezen, kaj pomeni odprtost, kaj pomeni kreativnost, ki zares ustvarja nove želje, ne le različic istega. So del sveta, ki se nenehno razvija, zato se razvijajo z njim, vendar so utrujeni, kot slišimo na babičinem pogrebu. Morda prav zaradi tega vse ostaja enako, saj je svet zaprt. Isti okvir sveta se sicer nenehno širi in povečuje, znotraj njega se kopičijo dobrine, toda narava človeške eksistence je povsem drugačna, zato so ljudje nesrečni.