Na srečo nam ni uspelo postati svetilnik Evrope, sicer bi prav gotovo imeli vsaj eno noštvo, ki bi se bolj ali manj redno pojavljalo v Ligi prvakov. In ne le to; na oblasti bi se nedvomno našel kak junak, ki bi uspel privleči evropsko ali celo svetovno prvenstvo v nogometu na naše domače pragove. Mednarodni huliganski raj bi bil bogatejši za še eno zadolženo zaplato zemlje, posejano z rečmi, ki se jih da uničiti, ter ljudmi, ki se jih da nadlegovati, ustrahovati in pretepati. Ker se pri nas vse reči razvijajo z zamikom, bi bili sedaj, ko je evropski huliganizem v zatonu, verjetno priljubljeno pribežališče za njegove ostanke.

A ni nam treba žalovati za še eno izmed evropskih/svetovnih zadev, ki nam jih je dovoljeno zgolj opazovati in v njih pod neugodnimi pogoji sodelovati, nikoli pa jih imeti. Tudi na področju huliganstva smo v skladu z izročilom razvili svojo slovensko različico. Res so naši huligani manj številni, slabše usklajeni, bolj tihi in neopazni, po slovensko na videz prijazni do okolice in zares nevarni samim sebi, ljudje mnogih 'obetavnih' besed, ki jim dejanja pogosto ne sledijo … Vendar so naši, zato jih sprejemamo z razumevanjem (kot enako prijetne in koristne slovenske filme in nadaljevanke).

Toda zakaj je treba sprejemati huligane? Zakaj moramo Mariborčani, živeči ob poti med postajo in stadionom, ob vsakem vijolično-zelenem derbiju poslušati razbojniške koračnice o tem, da smo pičkice, ki nas je treba pobiti, ali kaj podobnega? Zakaj morajo policisti takšno očitno javno pozivanje k nestrpnosti spremljati, namesto da bi ga kaznovali v skladu z ustavo in zakoni? Zakaj moramo vsi davkoplačevalci prispevati za njihove nadure, poškodbe na ljudeh in stvareh ter ostale pripadajoče stroške? Zakaj je prav, da je nas, policiste, njihove pse in konje strah in se počutimo nelagodno, huligani pa se imajo (na svoj sprevržen način) dobro? In zakaj za vse to krivimo nogomet, ki je sam prav tako žrtev teh cepcev, namesto da bi krivili cepce (v slogu: če ima ženska nasilnega moškega, je nekaj narobe z njo, ne z moškim)?

Zakaj torej vse to? Zato, ker smo kot družba dosti bolj strpni do nasilja, kot bi si želeli in upali priznati. Zato, ker je večina ljudi tudi sama nasilna. Zato, ker smo čisto vsi pod stresom in imamo vsak svoje, zase in za okolico čudne in neprijetne, odvode, po zaslugi česar imamo precejšnje razumevanje za odvode drugih. Zato, ker je lažje reči, da gre za izrodke družbe, ki jih je preveč, da bi jih lahko trajno odstranili izpred obličja javnosti, kot da gre za naravni pojav izrojene družbe …

Družba se ne želi spremeniti, in dokler se ne bo, in to na bolje, bodo huligani tu in bodo (občasno javno in redno zasebno) razgrajali. Kaj bi torej lahko storili z njimi? Namesto da uporabimo nasilje, kar bi predvidljivo rodilo še več nasilja in povečalo spremljajoče stroške, bi jim lahko šli nasproti …

Lahko bi jim zgradili uničevalske poligone, polne ropotajočih, nihajočih, gorečih, zlomljivih, gnetljivih in raznesljivih predmetov. Tu bi se lahko sproščali ne le oni, ampak vsi, ki bi to želeli. Z njihovo uničevalno slo bi država služila, namesto da ima stroške. Ja, priznam, z veseljem bi kdaj pa kdaj obiskal tak nešportni center in se v njem razdivjal do onemoglosti.

Lahko bi šli še dalje in jim zgradili pretepaške poligone, kjer bi se lahko po mili volji mlatili med seboj. Razdelili bi jih po starosti in teži, na začetnike, izkušene in mojstre. Včasih bi imeli pravila, včasih ne. Včasih bi bilo dovoljeno orožje, včasih ne. Borili bi se eden na enega, skupina na skupino ali vsi poprek. Na voljo bi imeli odprte prostore ali takšne z naravnimi in umetnimi ovirami, zaklonišči ter v večih višinah.

No, takšnega centra ne bi obiskal, bi si pa po vseh izkrivljenih akcijskih filmih z veseljem ogledal resničen boj na življenje in smrt, če bi imeli tribune za gledalce. Stroške zdravljenja poškodb in pogrebov bi pokrili z vstopninami 'igralcev' in gledalcev, ostanek pa bi lahko šel za humanitarne namene. Zmagovalci seveda ne bi smeli ničesar zaslužiti, sicer bi začelo prihajati do zlorab in do profesionalizacije pretepaštva.

Sicer pa, zakaj pa ne? Vsi tekmovalni športi, vključno z borilnimi, so tako ali tako nadomestki za resnično mlatenje. Zakaj jim ne bi dodali prave stvari? Potem tudi huligani ne bi več bili zgolj spremljajoč pojav športnih prireditev, ki priča o njihovi resnični naravi, ampak bi postali to, kar si želijo postati – sami svoji junaki …

Vse skupaj pa bi bilo cenovno daleč najugodnejše sredstvo (boljše od zaporov in smrtnih kazni) za začasno in trajno izključevanje najbolj podivjanih osebkov iz družbe. Iz tistih, ki bi tudi to prestali z neokrnjeno zmožnostjo in voljo za izvajanje nasilja, pa bi lahko sestavili četo vojakov in jih poslali umreti ali pridobiti trajno invalidnost kam drugam, za čast domovine, torej za potrebe NATA.