Pred kakimi tremi tedni sem v Večeru bral intervju z dr. Žigom Turkom, ki ga v zadnjem času popularno nazivajo »superminister«, morda zato, ker je izraz »straniščnometličar« nekoliko težko izgovorljiv. In enako kot ob priložnosti, ko je svoje ekonomske poglede demonstriral z metlico za WC, so bili tudi tokrat njegovi argumenti nekoliko nenavadni, čeprav ne tako zelo. Večinoma je šlo za značilno »politična« izmikanja vprašanju, toda ko so prišli do vprašanja zasebnih šol se je prejšnje okolišenje razkadilo. Tako sem lahko bral, da v Sloveniji vlada iracionalen strah pred zasebnimi šolami, ki se vleče še iz socializma in je popolnoma neosnovan. Zasebne šole namreč v ničemer ne ogrožajo javnih in jim ne znižujejo kakovosti, kvečjemu s povečanjem konkurence prispevajo k njenemu izboljšanju. Tudi to, da zasebne šole odžirajo denar javnim ni res, saj se zasebne šole s koncesijo po financiranju ne razlikujejo o javnih.

Te besede me iz večih razlogov niso všeč. Prvič mešajo pojem strah pred sedanjim zasebnim šolstvom in strahom pred razvojem zasebnega šolstva. Ena zasebna šola kot institucija ni ravno pojem družbene škodljivosti. Minister je imel prav, ko je dejal, da je morebitni strah pred temi nekaj zasebnimi šolami, kar jih sedaj imamo neutemeljen, saj jih je zelo malo. To je do pike res. Toda to, česar se v Sloveniji res in povsem upravičeno bojimo, je vzpon zasebnega šolstva, torej sistema izobraževanja, ki je osnovan na moči in številnosti zasebnih šol. In z vsako novo zasebno šolo, fakulteto ali univerzo, se ta možnost bliža uveljavitvi.

Zasebno šolstvo najpogosteje povezujemo z Anglijo in z ZDA, pri čemer je v obeh državah prisoten zaskrbljujoč trend: čeprav imata visoke dohodke in horde bogatašev, sta obe do vratu v dolgovih in ju pesti splošno razširjena revščina. Ravno teden dni po intervjuju z ŽT. je Večer skoraj na istem mestu objavil članek o divji rasti študijskih kreditov v ZDA, ki predstavljajo enega glavnih virov zadolženosti ameriškega ljudstva. Obe državi imata tudi šole svetovnega slovesa in veliko število Nobelovih nagrajencev, pa vendar statistike in osebne izkušnje kažejo, da je povprečen Američan ali povprečen Anglež bistveno slabše razgledan od povprečnega Slovenca. Kako je to mogoče? Dejal bi, da je zasebno šolstvo zagotovo delno odgovorno za tako situacijo. Za to, da obiskuješ zasebno šolo (velika večina omenjenih slovitih šol je zasebnih) namreč potrebuješ denar, ki ga revni in neizobraženi pač nimajo, zato ostanejo neizobraženi. Večina ljudi pa za izobrazbo potrebuje kredit. Država javnih šol podobne kvalitete noče ponuditi, saj bi to preveč stalo, poleg tega pa dejansko ni potrebno, saj država že ima kvalitetne šole, da ne omenjamo, da bi bilo kaj takega državno posredovanje na prosti trg izobrazbe, kar je seveda bogokletje najhujše možne vrste. Ravno iz izkušenj teh držav, pa še morda katere vidimo, da nevarnosti močnega zasebnega šolstva obstajajo, saj tak sistem izobraževanja vodi v večanje socialnih razlik, zadolženost in daje državi izgovor, da prepusti preostanek izobraževanja stagnaciji. Iz teh primerov tudi vidimo, da konkurenca ne dviguje kakovosti javnega šolstva. To bi namreč za dvig kakovosti potrebovalo več denarja, ki ga država običajno ne da, hkrati pa državne šole tudi ne morejo sprejemati »donacij« od gospodarskih družb ali zaračunavati ubijalskih šolnin. Izboljšanje skozi konkurenco na dolgi rok tako ni mogoče.

Toda v Sloveniji veljajo zakoni, ki zahtevajo enakost javnih in zasebnih šol v njihovem delovanju, nas opominja minister. Plače učiteljev na enih in drugih šolah morajo biti enako visoke, učni načrti so skupni, zasebne šole se financirajo predvsem iz koncesij, ne iz šolnin itd. No, te besede se mi zdijo v  rahlem nasprotju z besedami o konkuriranju javnim šolam, saj je za obstoj tekmovalnosti nujno potrebna neka razlika; še huje pa je, ker držijo samo v današnjem času, za jutri pa se ne ve. Ti zakoni namreč rahlo smrdijo po vsem, kar sedanja vlada smatra za sovražno: so regulativni, omejujejo zasebno pobudo, ščitijo javne institucije, vsiljujejo državni nadzor v zasebne firme itd. Če bi take predpise imeli v kaki industrijski panogi, bi jim sedanja oblast že zdavnaj napovedala vojno. Tudi tega minister ni omenil. Podoben sklep velja tudi za zasebne šole s koncesijo. Ministrova trditev, da za ljudi ni razlike med javno šolo in zasebno šolo s koncesijo, drži. Toda zakaj naj bi obstajale zasebne šole s koncesijo? Danes moramo namreč varčevati in kot je isti minister dejal v istem intervjuju, so zasebne šole (verjetno brez koncesije) cenejše. Ali ni torej bolj logično, da bo država želela čim več zasebnih šol brez koncesije? In kaj ni to zanje nekako bolj naravno stanje, če smem uporabiti ta izraz? Če začne zasebna šola zaračunavati šolnine (če nima koncesije jih pravzaprav mora) in jih začne postopoma višati je to v javnosti sprejeto kot nekaj normalnega. Če si želi šolnine uvesti javna šola, nastane vik in krik. Rezultati so v tujini že vidni in ne potrebujejo komentarja, z izjemo tega, da ni videti, da bi bile zasebne šole kaj prida cenejše. Zadolženi izobraženci in neizobraženi reveži, ki jih tak sistem ustvarja, namreč tudi nekaj stanejo.

Kaj pa dvig kakovosti javnih šol zaradi konkurence? To zveni logično, mar ne? Pa niti ne toliko. Če zasebne šole obvladujemo s predpisi, omenjenimi zgoraj, potem konkurence ni in nanjo se ne gre sklicevati (še en pomenljiv zdrs, ki morda namiguje, da se bodo ti zakoni v prihodnje odpravili). Kaj pa sicer? Javna šola se financira iz javnih sredstev. Šolnin običajno ne sme zaračunavati ali se tesno povezovati z gospodarskimi subjekti. Ali lahko torej tekmujejo z zasebnimi šolami, ki lahko s takšnimi metodami zberejo večje količine denarja in s tem tudi boljši kader in opremo? Samo ob pomoči države, toda zakaj naj bi ta dajala denar za »dobre šole«, če pa te že obstajajo brez državnega posredovanja? Konkurenca z zasebnimi šolami bi, v primeru uveljavitve prostega trga izobrazbe, javne šole spodbujala le, če bodo te prejele dodatna sredstva od države (malo morgen) ali se same začele obnašati kot zasebne šole, kar bi seveda uničilo njihovo socialno funkcijo. Konkurenca v tem primeru ne more voditi v izboljšanje storitev.   

Minister ni posebej omenjal pluralnosti šolstva, ki se tudi pogosto omenja kot pomembna prednost zasebnih šol. Načeloma je res, da so javne šole konservativne institucije, nezainteresirane za kakršno koli spremembo svojih metod dela, toda uvajanje dodatnih zasebnih šol z naprednejšimi metodami dela bo pomagalo zgolj določenemu delu populacije in je tako, kar se tiče splošne koristi zgolj delna rešitev, ki bo po vsej verjetnosti dostopna zgolj bogatim. Problem pluralnosti pa je še v nečem drugem. Kot kažejo izkušnje iz utrdb zasebnega šolstva se namreč skozi vrata pluralnosti v šolstvo tihotapijo tudi take stvari, kot so verski pouk. Ko rečem verski pouk ne mislim samo predmeta, namenjenega poučevanju dogem neke določene veroizpovedi, temveč to, da je celoten pouk, pri vseh predmetih »uglašen« s temi dogmami in da so vsaka nasprotna mnenja zadušena in iz pouka izključena. Ali ne bi bilo dopuščanje takega razvoja v laični državi nekoliko sporno in ali se ne bi dalo kaj takega razumeti kot spodbujanje staršev (oziroma vsaj omogočanje), da svojega otroka prikrajšajo za kvalitetno izobrazbo? Lahko takšen razvoj kakorkoli preprečimo, ne da bi ovirali pluralnost? Brez potrjevanja učnih načrtov in standardov za zaposlitve učiteljev s strani države je nastanek šol verske ali kako drugače ideološke usmeritve neizogiben. Toda taki ukrepi nasprotujejo zasebni pobudi.

Stanje, v katerem postanejo zasebne šole velik igralec je bomba, ki jo bo, brez posredovanja države, slej ko prej razneslo. Če so zasebne šole dovolj priljubljene in če jih je dovolj, lahko namreč zberejo dovolj dobička, da se začnejo širiti, javne pa jim ne morejo konkurirati. To nas bi obsodilo na stanje, ki ga danes lahko vidimo povsod po zahodu: nekaj dobrih šol in veliko slabo izobraženih ljudi. Pomembno je tudi opozoriti, da ni nujno, da bodo zasebne šole izobraževale tiste profile, po katerih vlada povpraševanje. Čeprav država za njihovo izobraževanje morda ne bo plačala, bo vseeno morala poskrbeti za socialno podporo.