V tem toku misli je smiselno razumeti popularen in skoraj vedno napačno razumljen in napadan Marxov izrek iz Prispevka h kritiki politične ekonomije, tj. da produkcijska razmerja (baza) 'določajo'[1] ideološko raven (nadzidava) v družbi. Vulgarni interpreti (ki jih je nemalo tudi, ali celo predvsem, v akademski sferi) bi nas radi prepričali, da je takšna izjava neizpodbiten dokaz Marxovega naivnega ekonomskega determinizma oziroma redukcionizma in da zato vsaj ta del njegove teorije vrednosti preprosto ni uporaben. Tu trdimo nasprotno. Ne le, da je takšna neodgovorna površinska kritika fneprimerno prehitra in zato tako zavajajoča kot tudi zmotna, temveč je predvsem nasprotna tistemu, kar je Marx sploh zapisal.

Prvič, Marx ni dejal, da neko poenoteno in hermetično zaprto področje človeškega delovanja, ki mu pravimo ekonomska baza, v celoti in nepovratno določa našo zavest in nas s tem drži v statičnem svetu kreativnega vakuuma, ki mu vodotesno vlada ena samcata in povsem homogena ideologija, ki je seveda zgolj zrcalna podoba baze. Tega pač ni rekel in to dejstvo se ne bo spremenilo, pa naj postmodernistični akademiki to še tako silovito in neprenehoma ponavljajo svojim študentom. Kar je več, takšna trditev bi bila v neposrednem nasprotju z Marxovo dialektiko, kompleksnostjo njegove misli in subtilnostmi, ki jih je razkrival. Drugič, jedro Marxove teorije vrednosti ravno ni neko esencializirano, mehanicistično, deterministično in ozkogledno razumevanje družbeno-ekonomskega sistema (in s tem človeškega življenja ter delovanja), ki ga je proučeval in katerega je mnogo pomembnih ekonomistov pred njim (in po njem) videlo ravno v tej luči, temveč je – nasprotno –  dinamično, niansirano in povsem sociološko razumevanje življenja v kapitalistični družbi[2].

V jedru njegove teorije je ideja, ki je nasprotna zgoraj opisanemu ignorantskemu (ne)razumevanju. Njegova političnoekonomska analiza izhaja iz koncepta blagovnega fetišizma. To je ideja, ki govori ravno o tem, da v določeni točki način, po katerem so strukturirani družbeni produkcijski odnosi, tj. organizacija dela v družbi, začne dobivati življenje in voljo neodvisno od nas. V neki točki začne kompleksna organizacija produkcijskih razmerji vplivati na naše realno delovanje, pa če to hočemo ali ne; to organizacijo namreč začno upravljati blaga in ne človeška zavest. Zgodi se inverzija v razmerju objekt/subjekt in  življenje postaja vedno bolj strukturirano v skladu s produkcijskim načinom, ki nam omogoča produkcijo in reprodukcijo tega življenja. Zakon vrednosti je na pohodu in naše preference začno izgubljati moč.

Ko so produkcijska razmerja med ljudmi zares popredmetena, kristalizirana, obdrži stvar, ki sodeluje v posameznem razmerju, svojo družbeno obliko tudi takrat, ko so ta razmerja prekinjena (kapital, na primer, ima moč vedno, tudi takrat, ko ni vpleten v partikularno razmerje). Enako je tudi z nam bolj znano ekonomsko kategorija, ki ji pravimo denar. Ta postane stvar, ki ima družbeno obliko (moč) vedno – tudi takrat, ko ne sodeluje v posameznem družbenem razmerju. Njegova družbena oblika postane njegova lastnost, čeprav je bila na začetku zgolj začasna »lastnost«, ki jo je dobil v posameznem družbenem razmerju. Družbena oblika stvari začne določati družbeno obliko lastnika – kdor ima kapital, je kapitalist in se mora vesti v skladu s to stvarjo oziroma z njeno družbeno obliko.

Obstajajo torej družbeni produkcijski odnosi (na primer med kapitalistom in mezdnim delavcem), v katerih sodeluje določena stvar (kapital). Ta stvar zaradi teh odnosov dobi družbeno obliko, družbeni karakter. Nato stvar, ki se je osamosvojila in za katero se zdi, da obstaja brez teh družbenih odnosov, ki so za njo, začne svojemu lastniku omogočati vstop v konkretna produkcijska razmerja. Ekonomija se ukvarja zgolj z analizo te druge stopnje, kjer je stvar tista, ki določa produkcijska razmerja. Tu se zdi, da njena družbena forma, njena moč izvira iz nje same, iz stvari. Vendar pa, kot je pokazal Marx, to ne drži. Ta družbena forma, za katero se zdi, da je stvari od nekdaj imanentna, je nastala šele v predhodni stopnji, kjer so se družbeni odnosi v njej materializirali oziroma popredmetili. Tako, na primer, produkcijska sredstva (kapital) dobijo specifičen družbeni karakter šele v kapitalističnem produkcijskem načinu; sredstvo izkoriščanja oziroma produkcije presežne vrednosti niso sama po sebi, temveč to postanejo šele v specifični družbeno-ekonomski ureditvi.

Vidimo lahko, da blagovni fetišizem ni zgolj ideologija, napačna zavest ali iluzija, ki mistificira realne družbene produkcijske odnose. Fetišizem v blagovni ekonomiji nastane nujno in je tisti regulator, ki jo drži pri življenju. Ne zato, ker bi onemogočal ljudem, da »spoznajo resnico«, ki tiči za materialnimi kategorijami, ki jih obkrožajo (blago, kapital, mezdno delo, najemnina, denar itd.), temveč predvsem zato, ker je materializacija, popredmetenje družbenih produkcijskih odnosov (fetišizem) edino, kar v odsotnosti neposredne regulacije teh odnosov lahko usmerja in vodi produkcijo in menjavo. Z drugimi besedami, v družbeno-ekonomskem sistemu, kjer produkcijski odnosi niso nadzorovani, temveč so svobodni oziroma neodvisni, tj. niso upravljani. Zato so stvari, v katerih so popredmeteni družbeni odnosi, edino, kar produkcijske odnose lahko ureja, koordinira. To v naš premislek vnaša antihumanistični element, ki priča o dejstvu, da je na nek način v kapitalizmu človeško delovanje (»human agency«) ne le večidel odsotno, temveč tudi nepotrebno. Takšno in drugačno investiranje kapitalistov ni odvisno od njihove volje, želj, preferenc, koristnosti ipd. V prvi vrsti je odvisno od kapitala, tj. od stvari z družbeno formo, ki ima moč neodvisno od svojega lastnika. Tisto, zaradi česar je kapitalist kapitalist, je neutrudno in nikoli dokončano oplajanje kapitala zavoljo produkcije več kapitala. Edino, kar lahko kapitalist naredi, je da služi interesu kapitala, stvari, ki ji je podrejen. Če tega ne želi, hitro postane nekapitalist.

Tako lahko začnemo razumevati, na kakšen način baza dejansko pogojuje nadzidavo; ne gre za to, da nekakšna statična ekonomska tvorba, karkoli že to pomeni, na poenoten in unilateralen način docela in nepovratno določa celoto naše biti in kreativnosti. Pomeni pa, da organizacija določenega produkcijskega načina v družbi neodvisno od nas skozi mehanizme, ki smo jih opisali zgoraj, na neki točki pogojuje operacijsko logiko naših (vsakdanjih) dejanj in s tem našega miselnega procesa. Prek fetišizma postajajo nekatere koncepcije  o stvareh, produkcijskem procesu in menjavi zdravorazumske in naravne, kar je še kako upravičen razlog za skrb. Ideologija je namreč tesno povezana s t.i. zdravim razumom in naravnostjo.

Še enkrat, to ne pomeni, da v družbi z določenim produkcijskim načinom lahko nastajajo zgolj ideje, ki ta sistem v popolnosti upravičujejo, in da je ideološka raven družbe v nemilosti produkcijskih odnosov, kar bi ne nazadnje pomenilo, da Marx, Engels in ostali marksisti sploh nikoli ne bi mogli obstajati. Gre za to, da v družbi z določenim produkcijskim načinom vse pore življenja začne prežemati logika, ki omogoča produkcijo in reprodukcijo takšnega sistema. Razpoke so seveda vselej možne, ni pa težko videti (sploh v današnjih časih), da na primer v kapitalistični družbi vse več družbenih razmerji in človeških aktivnosti postaja na bolj ali manj odkrit način podrejenih ideologiji (ideologijam), ki to družbo »drži« pri življenju.

Samo pomislite, kako hegemonski je v tem smislu že diskurz vsakdanjega življenja, kjer stalno (nezavedno) legitimiramo obstoječi produkcijski način pri pogovorih o zadevah, ki z njim navidez nimajo nobene povezave. Žižek trdi, da dandanašnji tudi partnerstvo ni nekaj, kar bi bilo ločeno od prevladujoče ideologije, ko govori o zanimivi Badioujevi opazki. Slogan neke zmenkarske agencije v Franciji gre takole:  »We will enable you to be in love, without falling.« Najbolj intimni odnosi med ljudmi danes niso nekaj spontanega, dramatičnega, tveganega, nepredvidljivega in lepega ter povsem ločenega od sfere menjave in produkcije; nasprotno, so nekaj racionaliziranega, vnaprej preračunanega, kontroliranega, skrbno nadzorovanega in, seveda, posredovanega prek marketinških mehanizmov, pravi Žižek. Gre za ljubezen brez ljubezni, ampak se pa splača! Da o delovanju množičnih medijev, ki v veliki meri določa, kakšna bo njihova vsebina ter kako bo oblikovana in posredovana (več o tem v naslednjem prispevku), organizaciji izobraževalnega procesa, ki na odkrit in neodkrit način ustvarja naslednjo generacijo delavcev (glej Althusser 2000 in Krašovec 2012; za bolj neposredno in empirično ilustracijo pa glej težko spregledljive posledice bolonjske reforme, ki nas bodejo v oči vsak dan), Adornovi in Horkheimerjevi kulturni industriji[3], odgovorni za proizvodnjo nemalo kulturnih tekstov, ki vedno znova obračajo iste klišeje v novi preobleki, itn. sploh ne govorimo. Za Marxa je kapitalizem totaliteta, skupek vseh raznovrstnih in med seboj povezanih, nikoli statičnih družbenih razmerji, antagonizmov, kontradikcij in možnosti za spremembo. Kako je tako dialektično pojmovanje deterministično, ostaja nejasno.