Kako se da spreminjati svet? Se da, se da; se mora in nujno je. Pravzaprav sploh ni tako težko kot si mnogi že v naprej napačno predstavljajo in se zato sploh nikoli ne lotijo nobenega podviga v tej smeri; in ne vedo kaj zamujajo. Lahko je vse dokaj preprosto, če se zavedamo, zakaj se želimo boriti in zakaj je sploh vredno živeti, nenazadnje tudi zastaviti svoje življenje. Vsekakor zelo ambiciozno vprašanje, na katerega pa lahko najdemo mnogotero različnih odgovorov in vsi so pravilni. Kajti pomembno je in šteje le, da damo nekaj od sebe za sebe in hkrati tudi za druge. Vsak bi si ga zatorej moral najprej resno in iskreno zastaviti sam pri sebi ter poiskati tisto, kar ga dejansko »zagrabi«; nato pa Akcija! Pri tem je potrebno, da smo najprej občutljivi in odzivni do tega, kar se dogaja okoli nas in solidarni do ljudi.

Brezbrižnost, apatija, malodušje in egoizem so za takšne podvige gotovo najbolj nevarne bolezni, ki se v sodobni družbi potrošništva širijo skoraj epidemično. Že vnaprej vas onesposabljajo in vam onemogočajo, da bi uvideli pot in možne rešitve, odvzemajo vam voljo in moč, da bi sploh poskusili karkoli spreminjati. Tako postanete vse bolj zagrenjeni, nezadovoljni, jezni na vse in za vse ter nenazadnje na sami sebe. Zato se je odločno in ostro potrebno upreti tovrstnim ravnanjem in pokazati ljudem, da je možno in mogoče tudi kaj drugega, drugačnega.

V YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa nimamo prav nobenih dvomov o tem, kaj je naš glavni cilj, ki ga že več kot 16 let neutrudno, vztrajno, brezkompromisno, odločno in trmasto zasledujemo. Borimo se za osebno asistenco, ki mora postati osnovna pravica hendikepiranih. Le tako bomo lahko živeli in zaživeli neodvisno življenje, enakopravno z drugimi državljankami in državljani. Ljudska iniciativa za Zakon o osebni asistenci je tako le zadnja v seriji številnih pobud in akcij, da se končno tudi v naši državi najde zakonska rešitev, ki bo upoštevala ratificirano Konvencijo ZN o človekovih pravicah invalidov, podpisano s strani RS že leta 2008. Ne moremo živeti od lepih želja in prijaznih besed oblikovalcev politik, ki nas že vrsto let pokroviteljsko tolažijo, da se spremembe vedno dogajajo počasi in moramo imeti še malo potrpljenja, da napoči pravi trenutek. Medtem, ko sami zelo hitro, brez kančka sramu in požrešno hlastajo vse ugodje, ki ga lahko užijejo na svojih privilegiranih pozicijah moči, da si naberejo veliko zalogo za dneve suhih krav. Že zdavnaj smo ugotovili, da nič ne pade z neba in si je vse potrebno trdo priboriti; in se borimo ter spopadamo znova in znova le za pravico do dostojnega, neodvisnega in enakopravnega življenja. Zato so še enkrat in ponovno podajamo v boj za katerega vemo, da ne bo lahek. Zbiranje 5000 podpisov podpore se bo prav gotovo zdel kot sprehod po parku v primerjavi s tem, kar predvidevamo, da nas čaka v državnem zboru. Podiranje predsodkov in stereotipov, soočenje z ignoranco in nevednostjo ter prepričevanje, prepričevanje očitnega.

Že več kot tisočkrat mi je bilo postavljeno vprašanje: »Kaj mi pomeni osebna asistenca?« Kako ne razumete, kako ne dojamete, kako vam ni jasno, da mi osebna asistenca nudi življenje samo? Življenje, ki mi ne pomeni zgolj zadovoljevanje potreb, izpolnjevanje želja, niti ne možnost kopičenja stvari, ampak predvsem izpolnjevanje vseh potencialov, ki jih imam in jih premorem ter jih lahko dajem drugim in delim z drugimi. To, kar nekateri v meni vidijo kot pogum ali odločnost, je zame zgolj izpolnjevanje neke dolžnosti, ki je v dobrem  in v slabem brezpogojna. Ni se ji mogoče izmakniti, ji ubežati, jo zanemariti ali jo ignorirati, tudi ne  preslepiti; preprosto ne gre, zato jo je treba zgolj ubogati in ji slediti. Ko se ji podrediš, začutiš, da se osvobodiš vseh spon, ki te obremenjujejo ali ti preprečujejo, da bi upal biti drugačen med enakimi. Tudi, ko se zdi, da so ovire prevelike, da bi jih presegli, se izkaže, da so le iluzorna prevara družbenih pričakovanj in vzorcev obnašanja, ki nam jih želijo vsiliti. Ne smemo pristati, da se ujamemo na za nas pripravljene vloge, ker so zgolj pasti, iz katere ni izhoda. V najboljšem primeru nas zgolj pohabijo, če imamo »srečo«, da preživimo.

Mi smo odločeni in odločni, da bomo spreminjali svet. Vi nam lahko pri tem pomagate in naredite nekaj tudi zase.