Zamenjava na vrhu stranke SD signalizira spremembo, ki je lahko radikalna ali pa pomeni zgolj dolgočasno ponovitev starega. Radikalna sprememba ne pomeni uveljavljanja novega političnega žargona, nove konsistentnosti, ki se bo spopadala s staro. Če se ne bo nič radikalnega spremenilo, bomo imeli na voljo še več istega: nostalgično konzervativno uveljavljanje domačijskega življenja v harmoničnem organskem svetu in levičarsko liberalno zagotavljanje, kako bo življenje čudovito v postrevolucionarnem svetu. Manjkala bo seveda natanko revolucija.

Nova levica bi lahko naredila nekaj drugega, nekaj, kar bi bilo zavezano sami logiki etike, kot jo je razumel Kant. Kaj bi to bilo?

Temeljito spremembo v življenju posameznih ljudi razumemo s pomočjo analitičnega procesa. Pacient dobi v njem posebno izkušnjo. Ko se njegova nevroza počasi umika in izginja v zgodovini, se končno sooči z novim, produktivnim problemom. Analitična izkušnja zato ni umirjen sprehod od nevrotičnosti k duševnemu zdravju in postrevolucionarni sreči, temveč je soočenje s problemom, za katerega pacient sploh še ni slišal. Sedaj, na koncu analize, se sooči z njim in soočenje ga pomembno zaznamuje. O kakšni izkušnji govorim?

Govorim o izkušnji, ki jo je Lacan orisal takole: analiza pacienta temeljito pripravi za moralno dejanje, vendar ga potisne samo do vrat, potem pa ga pusti. Pacient mora torej skozi vrata sam. Na tej točki se stikata Freudova psihoanaliza in Kantova teorija etičnega imperativa.

Pacient namreč radikalno ne more vedeti, kako naj stopi skozi vrata, pred katerimi se je znašel, kaj naj naredi. Prva možnost, ki jo ima na voljo, je seveda tale. Lahko se distancira od vsakega dejanja, od vsakega pozitivnega projekta, ki mu pride na misel, in ohranja varno razdaljo. Druga možnost je kajpak konservativna, pomeni pa, da se odloči za ta ali oni strogi red, v katerega verjame, in ga skuša uveljavljati v svetu, za katerega ve, kako zelo je pokvarjen.

V tem trenutku se v Sloveniji ljudem ponuja predvsem konservativni projekt, ki ga morajo sprejeti brez odlašanja. Logično bi torej bilo, da se pod novim vodstvom SD konstituira nova levica in uravnoteži politično polje z liberalnim projektom, ki bi osvojil vse.

Psihoanaliza predlaga nekaj povsem drugačnega. Vztraja namreč pri Freudovem spoznanju, da ima vsak človek pravico do svojega načina uživanja življenja, ki ga ni mogoče spremeniti v skupni projekt večine ljudi ali celo vseh. Seveda pa zadeva vendarle ni tako preprosta, kajti tudi Hitler je bil človek.

Pravi odgovor na zagato je zato komunizem. V egalitarnem komunističnem svetu ima vsak človek omenjeno pravico, ker je družbeno polje odprto, zato jo tudi lahko uveljavlja in živi. To je drugačen svet, kot ga poznamo, kajti kapitalizem ni odprt, saj teži k standardiziranju uživanja, ki ga terja sama proizvodnja in prodaja dobrin, zato so si različni ljudje vse bolj podobni. Šele komunizem predstavlja svet, v katerem taka zahteva ne obstaja, zato posamezniki lahko resnično uživajo v svojih izbirah, ki niso narejene za svobodne trge. Izjemna filmska predstavitev takega sveta je seveda Lackawanna Blues (George Wolfe, 2005).

Pacient je ob koncu analize natanko v tistem položaju, ki ga izriše Jezusova izjava: Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. (Mt 10,34) Jasno mu je, da se je skozi analizo spremenil, zato tudi ve, kaj pomeni moralna odločitev, ki ga čaka čisto na koncu.

In natanko v tem je (dober) problem. Pacient namreč ne postane znanstvenik, ki mu je objektivno jasno, kaj mora narediti, katera odločitev je prava in najboljša. Tega ravno ne ve in ne more vedeti! Njegova končna odločitev, ko bo stopil skozi vrata, o katerih govori Lacan, ne more biti predmet vednosti. Ključna je torej kontingenca, ki jo sprejme subjekt in se konstituira kot subjekt želje, ne pa kot želeči subjekt ali subjekt vednosti.

Natanko zato se pojavi anksioznost, pacient je namreč kot subjekt želje vznemirjen. Ne ve, kako naj se odloči, nihče mu ne more povedati, katera odločitev je najboljša, zanese se lahko le nase. Iznajti mora nekaj novega, to pa tudi zares lahko naredi; v tem je univerzalnost vsakega človeškega bitja, kot je pokazal Kant.

Tak je sedanji politični trenutek v Sloveniji: konservativnost postopoma blokira prostor, saj hoče izključiti kontingenco. Taka izključitev ustreza principu če vemo, kaj moramo narediti, bo vse v redu, to pa bomo tudi naredili. Princip je kajpak lažen, kajti vsakdo ve iz izkušnje, da vedeti še ni dovolj, da bi spremenil svoje vedenje, se znebil nevroze ali preprečil katastrofo. Človek lahko natančno ve, kaj mora narediti, pa bo še naprej vztrajal pri svojem (destruktivnem) delovanju. Potrebujemo nekaj drugega.

Vednost je torej premalo. Osvoboditev paradoksno prinese šele ne-vednost. Pacient na koncu analize radikalno ne ve, kaj naj naredi, a prav zaradi tega lahko naredi nekaj novega in ve, da to lahko naredi. Ve zgolj to, da lahko ustvari samega sebe, da je zmožen za kreativnost. Ve tudi, da sam kot subjekt ni substanca, ampak je učinek, rezultat nenavadne geste, s katero se lahko ustvari natanko kot – subjekt.

Pacient kot subjekt torej lahko ustvari novo subjektivnost. Enako velja za SD: sedaj ima priložnost, da prispeva k novi egalitarni subjektivaciji državljanov. Svoboda ljudi je namreč na zelo resni preizkušnji. Paradoks je, da ljudje skrbijo zase, ujeti v ideologijo varnosti in zdravja, obenem pa skrbijo še za svojo prihodnosti, podvrženi železni logiki kapitalizma, ki ima oporo tudi v Bruslju, od koder jim žugajo, zato je najbolj resno vprašanje ta hip tole: kdo bo zbral dovolj energije, da bo naredil luknjo v prevladujočih strukturah, ki niso zgolj politične, saj so tudi religiozne in kapitalistične? Kdo bo torej zgrabil meč, kot je rekel JK, kdo bo radikalno odprl polje za Novo? Kdo torej upa postati novi Vodja, ki bo zmogel vztrajati v odprtosti?