»Oblika vrednosti, katere gotova podoba je denarna oblika, je zelo brezvsebinska in preprosta. Vendar se je človeški um več kot dva tisoč let zaman trudil, da bi jo doumel […],« pravi Marx v predgovoru k prvi izdaji Kapitala (1986) in nadaljuje: »Zakaj? Zato, ker je izoblikovano telo laže proučevati kakor telesno celico.« Kaj točno je s tem mislil in zakaj je ravno oblika vrednosti tako silovito pomembna za pravilno in celostno razumevanje njegove prodorne teorije vrednosti, bomo ugotovili v nadaljevanju.

Ugotovili bomo tudi, da je ravno koncept oblike vrednosti in blagovnega fetišizma, ki je s prvim v tesni povezavi, temeljno izhodišče za razumevanje kapitalizma, v katerem smo danes tako globoko situirani, in nasploh celotne Marxove študije, ki, kot bomo podrobneje pokazali v 2. delu te kratke reaktualizacije, nikakor ni deterministična in naivna. Sledi razprava, ki je v veliki meri zadolžena nazornemu Rubinovemu tekstu Essays on Marx's Theory of Value.

Zadeve v Marxovi teoriji vrednosti niso tako preproste, kot se sprva morebiti zdi – prej obratno. Človeško delo ni neposredno že kar vrednost blaga, čeprav bi s hitrim in površnim branjem Kapitala nemara prišli ravno do te ugotovitve. Delo je zgolj substanca vrednosti blaga, delovni čas pa določa njeno velikost (to ni nič novega, saj so do tega prišli tudi klasični ekonomisti pred Marxom,  npr. Ricardo). Določili smo torej prvi dve komponenti vrednosti (njeno substanco oziroma vsebino in njeno velikost) od treh. Kaj pa je zadnji del vrednosti, t. i. »oblika vrednosti«, ki spremeni vrednost v menjalno vrednost? Kaj je torej tisti del vrednosti, ki podarja (za razliko od njene vsebine in velikosti) produktom dela družbeno obliko, tj. omogoča njihovo družbenost oziroma jim podarja moč, da vplivajo na koordinacijo[1] družbenega dela v sferi produkcije? Z drugimi besedami: zakaj vrednost blaga izraža oziroma reprezentira delo, ki je to blago ustvarilo, in na delovno aktivnost subjektov (delavcev) posledično tudi vpliva, kot da bi bila sama živa in imela lastno voljo?

Družbena oblika blaga oziroma produkta ima dvojno naravo. Je hkrati (a) oblika vrednosti, tj. splošna družbena oblika, ki še ni konkretizirana, in (b) menjalna vrednost, tj. konkretna in neodvisna oblika. Oblika vrednosti je družbena oblika blaga, ki nastane na podlagi dejstva, da lahko to blago zamenjamo za katerokoli drugo in da obenem to možnost menjave določa količina dela, ki je potrebna za proizvodnjo posameznega blaga. Tisto, kar dela Marxov uvid tako neprecenljiv in unikaten, je njegovo spoznanje, da se vrednost blaga lahko izrazi v popredmeteni obliki zgolj skozi obliko vrednosti, ki je možna zaradi menjave posameznih blag na trgu.  Vrednost blaga ni enaka menjalni vrednosti (uporabna pa je sploh kvalitativno drugačna od obeh), je pa prva izražena skozi drugo: to daje vtis, da sta enaki, čeprav dejansko nista. Ravno to je Marx za razliko od svojih nasprotnikov želel pokazati – da z razvojem kapitalizma oziroma blagovne ekonomije začne nastajati oblika vrednosti (vrednost kot oblika) in posledično vsi aspekti družbenega življenja postajajo podrejeni tej logiki. Zdi se, da je vrednost kot ekonomska kategorija inherentna lastnost vsega, kar ustvarimo, čeprav je v resnici zgolj družbena kategorija, ki jo lahko spremenimo in ki ni univerzalna in absolutna karakteristika, ki bi izhajala iz tehnično-materialne narave stvari. Vrednost je družbeno razmerje.

Delo v kapitalističnem ekonomskem sistemu lahko torej postane družbeno samo prek vrednosti produktov tega dela. Ne gre za to, da je skupna lastnost vse vrednosti delo. Gre za to, da je lahko delo v tej družbi organizirano samo skozi vrednost sadov tega dela in da je delo tisto, kar povezuje[2] atomizirane posameznike (producente). Delo je torej kot družbeni fenomen (tj. abstraktno delo, ne konkretno) lahko izraženo samo v vrednosti. Konkretno delo ustvarja uporabno vrednost blaga (materialno lastnost produkta – npr. dejstvo, da iz kozarca lahko pijemo), abstraktno delo (delo kot čist abstrakcija te drugače materialne človeške aktivnosti – ločeno od kakršnegakoli partikularnega produkta) pa njegovo vrednost (ki ni zgolj druga beseda za ceno blaga).

Kapitalistična družba, kjer obstaja visoka stopnja delitve dela, je lahko stabilna zgolj, če je delo razporejeno v različnih produkcijskih panogah v pravem razmerju. Ta razporeditev lahko v družbi, kjer proizvodnja ni organizirana oziroma nadzorovana, poteka samo na en način – tako da je delo posameznikov (posameznih proizvajalcev blaga) med seboj povezano. V kapitalizmu se to zgodi v sferi menjave. V sferi menjave na podlagi vrednosti (in skoznjo) postane konkretno privatno delo posameznih proizvajalcev, ki je bilo do tega trenutka neusklajeno in nepovezano (proizvajamo zavoljo menjalne vrednosti, ne uporabne), družbeno delo. Šele v tej sferi (in skozi vrednost) dobi delo družbeni značaj, posamezni proizvajalci pa se povežejo in vstopijo v družbeno produkcijsko razmerje. Delovne aktivnosti posameznikov (oziroma sadove teh aktivnosti) lahko uskladimo zgolj takrat, ko jih med seboj primerjamo (to se v sferi produkcije ne dogaja, saj je vsak proizvajalec avtonomen v razmerju do drugega) – ko jih postavimo ob bok drugo drugi v sferi menjave, kjer se (če odmislimo goljufijo in krajo) ekvivalent menja samo za ekvivalent. Problem pri tem je, da četudi v sferi menjave velja enakost in četudi tu vedno menjamo ekvivalente, to še ne pomeni, da velja takšna enakost tudi v sferi produkcije. Ravno obratno, enakost, ki jo predvideva sfera menjave, temelji na neenakosti, ki jo predvideva sfera produkcije. Na trgu vidimo zgolj blago, ekvivalente, ki jih bomo zamenjali za ekvivalente. Ne vidimo pa, pod kakšnimi pogoji je bilo posamezno blago proizvedeno, koliko presežne vrednosti je bilo pri njegovi produkciji izvlečene iz delavca, kdo je to blago dejansko proizvedel, koliko konkretnega dela je šlo v to blago in kako se to delo razlikuje od družbeno potrebnega delovnega časa… Edino, kar lahko vidimo, je enakost v sferi menjave.

V kapitalizmu namreč vstopamo v družbena produkcijska razmerja na podlagi pravne enakosti. Kapitalist in mezdni delavec si stojita nasproti kot avtonomna, svobodna lastnika blaga (kapitalist produkcijskih sredstev, delavec svoje delavne sile) in na podlagi te enakosti vstopita (s pravno veljavno pogodbo) v produkcijsko razmerje. Kapital je v tem primeru stvar, ki je materialni izraz tega družbenega razmerja. A več o tem v 2. delu.

Dejstvo, da vse ekonomske kategorije (kapital, mezda, profit, obresti itd.) izhajajo iz vrednosti (in ne npr. subjektivne koristnosti ali intrinzičnih lastnosti stvari), Rubin razlaga tako: »[…] [P]rodukcijska razmerja, ki jih izražajo različne materialne stvari (kapital, mezda, profit, obresti itd.), se kažejo v obliki razmerji med neodvisnimi proizvajalci blaga, razmerji, ki so izražena skozi koncept vrednosti.« Ta Marxova ugotovitev je v jedru njegove teorije vrednosti in je tudi poglavitni razlog za vse spore med neoklasičnimi ekonomisti in Marxom. Ta sociološki uvid, ki ga je predstavil Marx in s katerim je pokazal, da vrednost ni imanentna lastnost stvari samih po sebi, da ni zgolj njihova materialna karakteristika in da je pravzaprav družbeno razmerje, je tisto, zaradi česar je Marxova teorija vrednosti tako zelo pomembna in tako popolnoma unikatna v polju védnosti. Neoklasični ekonomisti (Marx bi jih poimenoval vulgarni, ker niso zmožni drugega kot površinskih opazk, psevdopsihologiziranja in oholih apologij obstoječega stanja) tega preprosto ne priznavajo in ugovarjajo, češ da je ekonomija znanost, ki se ukvarja ne s sociološkimi pojavi in kategorijami, temveč z matematičnimi abstrakcijami, ki ji tudi dajejo njeno nepremostljivo natančnost, neideološkost, popolno objektivnost in nevtralnost, ter jo pomikajo v polje zares pravih znanosti, natančneje, naravoslovja, kot radi pravijo sami zase.

V naslednjem delu bomo razpravo nadaljevali tako, da bomo več pozornosti posvetili ekspliciranju Marxove ideje o fetišizmu oziroma popredmetenju, ki smo jo tu zgolj nastavili, in prek tega pokazali na nekaj pomembnosti, ki jih ob branju Kapitala (in nekaterih drugih tekstov) pogosto spregledamo. Govor bo tudi o danes izjemno kontroverznem konceptu baza/nadzidava.