Skozi zgodovino se je pojavilo nešteto izredno obetavnih novotarij. Če so bile okoliščine ugodne, so vzcvetele, osrečile in duhovno obogatile družbo. Skoraj vse pa so najkasneje v drugem ali tretjem rodu prevzele najhujšo izmed oblik, ki se jih je dalo predvideti na začetku. Nekatere so se kasneje nekoliko poboljšale, a nikoli tako, da bi jih lahko imeli za bolj dobre kot slabe.

Najbolj v oči bodeča izmed njih je – vsaj za nas tukaj – seveda krščanstvo. Verjetno je uspelo zaradi besed, zapisanih v Novi zavezi, ki so vzbujale upanje, da je sočutna družba možna. Zaradi vpliva na množice so se ga polastili vplivni ljudje. Iz orodja za izgradnjo sočutne družbe so ga spremenili v orožje za izgradnjo pohlepne družbe, iz katerega so se vse do danes vsipavali svinčeni šopki podobnih besed kot na začetku. Krščanstvu v bran je treba pristaviti, da druge vere ne ravnajo nič drugače. Dokler jim gre slabo, so sladke. Ko se guruji prelevijo v svečenike, včasih že prej, pa se pričnejo zatikati v želodcih, mošnjičkih in še marsikje, kjer jim ne bi smelo biti mesta (Kje bi jim ga pravzaprav sploh moralo biti?).

Z oblikami vladanja ni nič bolje. Vladarji se sicer neradi zatikajo v želodcih, se pa radi v mošnjičkih in znajo poskrbeti, da večina vladanih ostane brez česarkoli za v želodec (le da jim na našo srečo ne uspe vedno). Vseeno je, ali gre za dedne 'bogove', dedne ljudi, nastavljence, izvoljence ali kar si bo še kdo izmislil. Kdor postane nadrejen katerikoli skupini živih bitij, zapade zgornjemu zakonu in postane najslabši možen vladar glede na možnosti, ki jih je obetal na začetku.

Isto velja za ostale poklice, katerih delavci se imajo za posvečence: za umetnike in nastopače, za zdravnike, pravnike in učitelje. Vsaka umetniška smer je nastala kot obetaven odgovor na okostenelost prejšnje in se sprevrgla v kost, s katero so (pogosto že njeni izumitelji) tolkli po naslednjem rodu obetavnežev … Zdravniška nedotakljivost, skrivnostnost in nedoumljivost ter brezprizivna ustreznost in visoka cena njihovih postopkov so stalnice človeške družbe še iz časov vračev. Prostora za novotarije je bilo zmeraj ogromno in njihovo domišljijo bi si lahko marsikateri umetnik vzel za vzor … Pravniki novotarije v svojem poklicu nalagajo eno na drugo, tako da se niti sami ne znajdejo več med njimi. No, znajdejo se dovolj, da poiščejo tisto, ki jim v danem trenutku ustreza … Šola je nastala iz kupa plemenitih vzgibov, od katerih se je do danes ohranil samo eden – besedilno in računsko opismenjevanje – pa še za tega preizkusi zadnjih let kažejo, da izginja. Nastala je namreč tudi iz vzgiba nadzora in usmerjanja. Njen osnovni namen je služiti vladarjem kot orodje za bolj ali manj mehko prilagajanje prebivalstva svojim dolgoročnim načrtom (kar je edini dokaz, da takšne načrte imajo) …

Poslanstvo imajo tudi množična občila in njihovi ustvarjalci: morali bi obveščati ljudi, kaj se dogaja okoli njih. No, saj jih, ampak dosti več časa namenijo razpravljanju o tem, ali se to sploh dogaja, ali se dogaja tako ali drugače in predvsem podajanju svojega mnenja o zadevi. Pravzaprav za vladarje opravljajo isto delo z odraslimi, kot ga šole – in tudi največja množica posvečencev, starši – opravljajo z otroci.

In kaj je pri vsem tem najhuje? Da vseh teh poslanstev ne opravljajo vladarji, temveč ga za njihovo dobro opravlja nepregledna množica posvečencev in tudi večina 'neposvečencev', večinoma v lastno škodo, in to dolgoročno.

Vse družbene ureditve, ki predpostavljajo delitev ljudi na vladarje in vladane, so v najboljšem primeru srhljivke, ki čakajo na svoj trenutek, ne glede na lepe besede, s katerimi vam oglašujejo njihove prednosti. Edina dolgoročno obetavna je družba brez kakršnihkoli vladarjev – družba, ki ji vladata dogovarjanje in usklajevanje.

Zdaj sem (še malo) vladar vaših misli … Obetaven? Dajte mi v roke žezlo, če upate …