Če se postavimo ob bok ljudem, ki so živeli v času, ko je deloval JK, se ne moremo izogniti močnemu vtisu, da je bil Jezus za ljudi okoli sebe nekaj povsem nerazumljivega, za Jude, zlasti za duhovne voditelje, ki so vladali iz templja, pa je moral biti čista travma. V tej perspektivi je Pilat zelo nevtralen človek, saj je rekel: Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde. (Jn 19,4)

Pa kljub temu je moral JK umreti. Kako je to mogoče?

Jezus je najprej človek, ki živi in deluje znotraj multiplicitete, kar je povsem razumljivo in jasno. V njej živi še veliko drugih ljudi, toda za večino je značilno, da ne ve, kako svet postaja in se preobraža. Verjame, da je svet statičen in dan enkrat za vselej. Jezus vidi svet povsem drugače.

Vidi ga tako drugače, da gredo ostalim ljudem lasje gor. Gotovo ga zaznavajo kot tujca, kot nekoga, ki je prišel na Zemljo iz globin vesolja. Toda kljub vsemu je Jezus izjemno zanimiv človek. Naj je prišel iz globin vesolja ali ne, zares pomembno je nekaj drugega.

Pomembno je natanko vprašanje. Ki se glasi takole: Kaj nas dela ljudi? Zakaj smo ljudje ljudje?

Prvi odgovor bi seveda bil, da smo ljudje zaradi tega ali onega, zaradi zmožnosti, sposobnosti, takih in drugačnih lastnosti. Odgovorov bi bilo zelo veliko, med seboj pa bi se precej razlikovali. Toda zelo verjetno je, da med njimi ne bi bilo bistvenega in zares pomembnega odgovora, ki je tako nenavaden, da nas sprva spravi v stisko, kot je v stisko spravljal ljudi Jezus Kristus, spravlja pa jih še danes.

Kakšen je torej ta odgovor? Ljudje smo to, kar verjamemo, da smo, zato, ker smo se zmožni vedno znova znajti pred problemi, ki jih ne znamo rešiti. Ali nekoliko drugače rečeno: ljudje smo zmožni artikulirati nove in nove probleme, za katere je najprej videti, da so povsem nori in nesmiselni. Nekateri matematiki še danes verjamejo, da je razmišljanje o imaginarnih ali kompleksnih številih (sem sodi na primer kvadratni koren iz minus ena) enako pripovedovanju pravljic.

Podobno ljudje razmišljajo o komunizmu in vedno znova rečejo, da je to bodisi pravljica, ki nikogar ne zanima, ali pa grozen spomin, ki jih zanima še manj. Toda obenem se ne moremo otresti vtisa, da bo tudi kapitalizem nekega dne zgolj grozen spomin ali pa serija podob, shranjenih v kakem muzeju. Danes morda še živijo ljudje, ki verjamejo, da je zgodovine že nekaj časa konec, toda obenem postaja iz dneva v dan bolj očitno, da se pravzaprav šele začenja.

Začenja se nova zgodovina, seveda. Začenja se, ker se lahko, ker je to mogoče, ker je realnost taka, da se vedno znova lahko rodi popolnoma novo in zares drugačno. Neoliberalna ekonomija je danes tako rekoč povsem odvisna od držav in v zadnjem času celo od državljanov, ki morajo zategovati pasove.

Svet je postal popolnoma nor. Kar naj bi bilo absolutno svobodno in naj bi se uravnavalo samo do sebe, kot žgolijo ekonomisti, je popolnoma, absolutno odvisno do državne pomoči in od državljanov, ki jim trgajo od pokojnin in regresa, da sploh še obstaja.

Neverjetno je, da si danes sploh kdo upa govoriti o svobodnem, liberalnem gospodarstvu! Stvar zdravega razuma je, ne pa nekakšne strokovne pameti, da je neoliberalizem uničil vse, kar je bilo sploh mogoče uničiti, sedaj pa stoka in joka, češ da ga mora država reševati. O kakšni svobodi torej govorimo!

Neoliberalizem je zato ideologija, je slepilni manever, je vrsta imaginarnih scenarijev, ki naj zaslepijo ljudi, da ne bi videli, kako je notranje povsem kontradiktoren, da krši lastna pravila igre, da se nenehno zanaša na državo in njene subvencije, da pravzaprav goljufa samega sebe in se navzven prikazuje kot utelešenje svobode, podjetništva, individualizma in tako naprej.

Natanko na tej točki moramo braniti krščanstvo oziroma Jezusovo dediščino, da ne bo kakega nesporazuma, saj je RKC samo še ena neoliberalna korporacija. Kakšna je Jezusova dediščina, ki jo danes potrebujemo bolj kot kdaj prej?

Njegova dediščina je radikalna. To moramo najprej poudariti. In pri tem moramo tudi vztrajati: Jezus nam ni zapustil svojih mnenj o svetu in bogu, ki jih lahko sprejmemo, če se z njim strinjamo, ali zavrnemo, če imamo pač drugačna mnenja. Jezus nam je zapustil nekaj univerzalnega, nekaj,  o čemer se sploh ne moremo pričkati.  

Jezus povsem zavrača imaginarije, imaginarne scenarije, fantazme in iracionalnosti, kakršne so opisane zgoraj. Preprosto ga ne briga, kaj si o njem mislijo drugi ljudje, ne zanima ga, ali bodo tempeljski duhovniki ob svojo oblast, dol mu visi celo za rimski imperij. Vztraja pri tem, da je edini pravi gospodar neskončna božja kreativnost in da ima vsak človek absolutno dolžnost na tem svetu, da se ji podredi.

Kakšen kapitalizem neki! Ta je šele zares totalitaren; proti njemu so komunistični režimi 20. stoletja pritlikavci. Samo v nekaj letih je zaradi nekakšne krize kapitalizma ostalo brez domov, plač, prihrankov in sredstev za preživetje na desetine milijonov ljudi po vsem svetu, pa krize še zdaleč ni konec!

Jezus je zastopal in zagovarjal življenje, ki ne pozna in ne prenese nobenih imaginarijev, ideologij in nikakršnih hierarhij. Njegovo delovanje ni bilo preračunano vnaprej. V tistih dneh si lahko srečal Jezusa na cesti, na gori, v oljčnem gaju in te je kap, ko si slišal njegove prilike, saj so bile tako drugačne od vsega, kar si poznal. Nobene ideologije varnosti ni bilo; ravno nasprotno.

Poudariti velja še tole. Jezus ne sprašuje, kdo je vreden njegove dediščine, ne zanima ga, kdo je sposoben, da jo nadaljuje, in kdo ni. Preprosto reče: Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18,37)

To je vse. Noben komentar ni potreben, nobena učena razlaga ni smiselna.

Če danes milijarda ljudi trdi, da so kristjani, kar ipso facto pomeni, da so Jezusovi dediči, potem je najprej njihova dolžnost, da se držijo tega, kar trdijo. To je zelo preprosto. Ne moreš trditi, da si kristjan, obenem pa zagovarjaš kapitalistično neenakost, nepravičnost, hierarhije, ideologije in sprenevedanje, v kako svobodnem svetu živimo. To so elementarne zadeve; če teh ne moremo uveljavljati v življenju, je vse drugo zgolj dim v vetru.