Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu.Komrad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za remena. Tako  ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

V Modrem Nilu ni painkilerjev!!!!

Članice Evropske Unije, Združene države Amerike, Združeni narodi … ves proti žrtvam svetovne politike v Modrem Nilu in Nubskih gorah združeni svet še naprej ne dovoli novi 193 članici OZN Južni Sudan podpirati svojih afriških soborcev, ki so po odcepitvi Juznega Sudana 9.julija lani ostali onkraj na severni strani nedifinirane meje,  v tem kar je ostalo od Sudana. Nobene vojaške pomoči, nobene humanitarne pomoči ni dovoljeno dobavljati  zrtvam svetovne politike, zato v Modrem Nilu ni nobenih sredstev za lajšanje bolečin.

Zato Mahmuda Ismaila, vojaka SPLA North,  ki je bil ranjen v glavo včeraj med vladnim bombardiranjem frontne črte tri ure daleč v gričevju Ingassana zdaj tako boli, da se v vozilu, ki se z muko prebija po obupni stezi skozi grmovje bojimo, da bo vsak hip omedlel.

 Provinca Modri Nil v Sudanu je edin provinca na planetu kjer leta 2012 ni mogoce obvladati bolecine.

Zunaj hitijo begunci. Skozi šipe premazane z blatom, da ne odbijajo svetlobe bombnikom ruske izdelave Antonov, pogledujejo v nas opehani, izmučeni obrazi. Mlade žene z otroci na hrbtih, očetje z otroci v rokah, stare mame drsajo, stari očetje se komaj vlečejo. Nekateri zaostajajo. Več jih čepi pod drevesi. Stegujejo suhe ude, se držijo za glave. Zaprtih oči, povešenih vek prosijo naj jih vzamemo v vozilo …

Vreče z sirkom. Kante z vodo. Par piskrov, par kokoši, kakšno jagnje, vse obešeno na tradicionalni način na palcah na ramah se guglje v panicnem begu proti meji. To je vse kar so utegnili pograbiti s seboj. Več niti niso imeli. Za seboj  so pustili požgane koče in neposejane njive. Že od 1.septembra ko se je z napadom vladnih sil na utrdbo poveljnika SPLA v Kurmuku Malika Agarja začela vojna tudi v Modrem Nilu - so čakali na trenutek, ko bodo bombe in ogenj dosegli tudi njih. Zdaj so jih.

V kamero drug za drugim zastokajo, da hodijo že teden dni. Nekateri dva tedna.

Niso hoteli od doma, vztrajali so do zadnjega. Vzdržali niso več, ko so v vas udarile granate iz katerega od garnizonov napredujoce vladne vojske. Ali so padle po njih bombe iz vladnih bomnikov. Drugi so pobegnili ko so vas napadle milice rekrutirane iz arabskih nomadskih plemen kot so naprimer Felata.

Vsak je koga izgubil.

Vecina jih bezi zaradi lakote. Zaradi strahu pred  napadi zadnjo dezevno dobo niso upali z gora in votlin, da bi posadili tradicionalni sirk. Zato je vsa dezela lacna, obupno lacna, lacna. In zejna. Nova dezevna doba zamuja...

Najmanj v kolonah deset tisocev lacnih, zejnih in na smrt utrujenih je fantov in mož. Sudanska vojska jih je kar nekaj polovila in jih zdaj zlorablja za janičarje. Zdaj pa taktiki ubij sužnja s sužnjem ubijajo svoje lastne ljudi.

Težko je reči kdo od mladih fantov ima več možnosti preživeti. Najbrž res ti ki so ušli in se pridružili SPLA North pod poveljstvom Malika Agarja. Ampak vsak ve, da Malik izgublja ozemlja in da ta uporniška vojska zaenkrat ne uživa nobene podpore nikjer na svetu.  Najslabše so oboroženi, brez urjenja, skoraj sami mladoletniki v sandalah… Prica sem bil, da je Malik Agar še januarja lani zaupal Arabcem v Kartumu in ni verjel da bo vojna. Ni se pripravil kot se je vodja SPLA v Nubskh gorah Abdel al Hilu.

Iz Nubskih gora so nas danes dosegle novice, da je vladna vojska v najvecjih ofenzivah do sedaj uporabila biolosko orozje.

Ko se ustavimo, da naložimo mlado ženo in dojenčka, ki ga je pravkar rodila pod zapuščenim termitnjakom, v daljavi za nami zaslišimo zamolklo bobnenje.

»Antonov!« zamrmra stisnjenih zob šofer.

»Antonov!« resno kimajo vsi okoli mene.

»Spet bombardirajo! Ingassana hills!« reče Sadik Ibrahim, ki je do 1.septembra študiral v El Damazinu, zdaj vojak SPLA.

»Koliko časa še? Kdaj se bo svetovna skupnost zmigala in ustavila exodus  iz Modrega Nila in Nubskih gora?  me sprašuje Mohama Jamous, edini, ki v skupini vojakov, ki me cuvajo poleg Sadika zna nekoliko angleško.

Domacini Modrega Nila so najbolj neizobrazeni ljudje na planetu. Vse od zmage nad nekdaj nejvecjim sultanatom na ozemlju danasnjega Sudana Funj so afriske muslimanje Arabci sistematicno izrivali in marginalizirali. Delezni so bili najmanj sol, danes na podrocjih, ki jih nadzirajo uporniki ne deluje niti ena sola.

Poznavalci Sudana smo opozarjali na prihajajočo vojno že od leta 2005, ko so tuji mirovni mešetarji končali enaindvajsetletno vojno, ki je vzela v Sudanu dva milijona žrtev in pregnala z domov pet milijonov beguncev. Mirovni sporazum je dosegel pravico nekdanjih sužnjev v Juznem Sudanu da se čez šest let na referendumu odločijo za odcepitev. Njihove soborc v Modrem Nilu in Nubskih gorah pa so prepustili tradicionalnim sovražniku s severa. Sudanski diktator Omar Bashir je januarja lani razločno napovedal, da bo v primeru odcepitve Južnega Sudana pregnal vse Afričane, ki bodo ostali na njihovi strani meje. Vladajoča arabska vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom pred triindvajsetlmi leti zdaj počne točno to kar je napovedala in smo vedeli vsi, da bo izpeljala.  

Gospodarji sužnjev, ki se skrivajo za politiki v Washingtonu in Bruslju, so uresnicili svoje interese in dobili svoje. Zdaj kot da ni nobenih posledic gledajo proč.

Nič nenavadnega se ne zdi več, da sva z free lance fotografinjo Shannon Jansen sama z žrtvami svetovne politike in diplomacije, ki časti predvsem dobičke, veliko manj pa jo briga kolateralna škoda, ki pri tem nastaja.

Saj so samo neki črnci. Saj so samo navadni črni kmetje in pastirji. Saj nimajo nobene moči, da bi se branili. Saj so zadnji na razvojni lestvici človeštva.

Po zakonu darwinizma – mora umreti vse kar se ne more ali noče prilagoditi. 

Vsak dan segam v roke in gledam globoko v oči tem, ki naj bi se ne mogli prilagoditi. To so v resnici na dano naravno okolje najbolj prilagojeni ljudje. Najmanj ekstrahirajo naravo, najmanj onesnažujejo najman škodijo planetu in soljudem. Sožitje v katerem živijo z rastlinami, živalmi in vsemi elementi je za zgled vsem nam ostalim, vse bolj odvisnim od pretirane potrošnje.

Svetovni gospodarji so si razdelili sudansko nafto, odlicno zemljo in vodo. Ne zdi se vec cudno, da je včeraj že drugič zatajila tudi Al Jazeera.   Njena novinarka Anna Cavelli je prizadeto sporočila, da jo v Dohi ne pustijo čez mejo, ker je baje prenevarno.

V resnici ni nič bolj nevarno kot v kateri drugi vojni od Afganistana do Iraka. Le političnega interesa ni, da bi vi navadni ljudje kjerkoli že po svetu zvedeli, kaj so zajebali ali morda tudi namenoma žrtvovale elite. Meja med provinco Gornji Nil v Južnem Sudanuj in provinco Modri Nil v Sudanu je dolga več kot tisoč kilometrov, odprta in nezastražena z vladno vojsko in milicami. Kljub temu vse humanitarne organizacije s sedežem v Jubi že od septembra lani prepovedujejo svojim članom na drugo stran in prestrašijo tudi vsakega poročevalca, ki bi utegnile zanimati razmere onkraj.

Bashir ne dovoli nikomur v cono kjer njegovi preganjajo in iztrebljajo poslednje staroselce.  Tujci, ki kujejo lepe dobicke iz koncesijskih pogodb z Bashirjem ubogajo.

Zakaj je sploh potrebno spraševati za dovoljenje oblast, ki jo Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje štirih največjih zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom?

Šest let smo aktivisti opozarjali da bo vojna. In zdaj je vojna »Oči in ušesa boga – Video nadzor Sudana«, ki sva ga naredila z Majo Weiss na  www.youtube.com/user/TomoKriznar  in http://www.youtube.com/playlist?list=PL61773FC2FF46F738&feature=plcp

Bomo ustavili neznosno trpljenje, ali bomo vsi skupaj še naprej tiščali glavo v pesek in čakali, da tudi sami pridemo na vrsto …?