Zgodba o Sidarti je prigoda o iskalcu resnice. Princ, ki živi na dvoru, obkrožen s srečnimi, zdravimi in mladimi ljudmi, občuti hrepenenje. Kam ga bo pripeljalo, čemu ga muči in mu drobi kristale sreče po katerih hodi? Blišč dvora, okusno in mamljivo obložene mize, glasba, ki boža srce, borilne veščine, namenjene le vzbujanju teka in ne resničnemu boju, lebdenje v objemu podarjene ljubezni - vse to ne potolaži njegovega duha. Mora obstajati še kaj na tem svetu za kar je vredno živeti, si misli zdaj že na pol zrel mož pri tridesetih.

Zdaj pa se vprašajmo, ali je človek ustvarjen za popolno srečo? Je to, kar trenutno živimo, približek (četudi samo karikatura) tega, kar si predstavljamo pod brezskrbnim, lagodnim in z vsemi željami uresničenim življenjem? Je to realnost, ki naj bi bila večna, ki jo obljubljajo in živijo bogovi? Odkod ta rahli dvom, ta nemir, ki nam šepeta, ko smo sami: mora biti še kaj drugega, še kaj drugačnega, vsaj kot senca na tleh, ki bo potrdila obstoj tega, kar vidimo. (Iluzije, to se ve, nimajo senc.)

Sidarta se odloči soočiti z življenjem zunaj dobro varovanih zidov svojega dvora. Bržčas je doživel slutnjo, da vsi ti nasmejani obrazi, brez gub in žalosti, skrivajo nekaj pred čem se ne more pobegniti, s čem se mora vsak, ki živi, slej kot prej spopasti in soočiti. Ko prvič vidi starost, bolezen in smrt, se začudi. Koprena raja, s katero je bil zavarovan, je postajala iz dneva v dan bolj luknjasta, slika sveta pa vedno bolj jasna. Bogastvo ima moč, da pobegne, da se umakne bedi vsakdanjega človeka, a namesto da bi to žalostno podobo življenja polepšala s svojo močjo in dejanji, jo le bolj in bolj zaliva s krvavimi madeži – ubiti je treba tisto, kar nas boli in žali. A bede in nesreče se ne da kar tako ubiti, tudi oni dve iščeta svoj davek in žrtvovanja, še kako hočeta živeti, biti prisotni in dejavni. Koliko je takih, ki bi, kot Sidarta, zapustili svojo dobro varovano iluzijo o sreči in nedotakljivosti, da bi onim drugim prinesel luč, ker tudi ti, odrinjeni, menijo, da ni drugega in drugačnega življenja, kot je njihovo? Ta zid, ki ločuje bedo od bogastva je kdaj tako visok, da še ptič ne more čez, da ga še oblak težko prestopi in ko ga, neutolažljivo joka. Odtod dež postane pogostejši, ko ljudje na vrh zidov potresejo razbito steklo, grožnje, bojne mine in vse, kar lahko ubije tiste, ki prestopijo mejo vedenja. Tako je že od časov Eve in Adama. Prestopniki vnašajo zmedo med ljudi, ker njihove oči gledajo več svetov in ne le enega. Tudi Sidarta je prestopil zid med tem in onim, skoraj bi oslepel od nasprotja, ki ga je zadelo, a šlo je le zato, da je spregledal. Sreča, ki ne doživi nesreče, pomanjkanja in bede, ni sreča, je le golo lebdenje v prostoru, brez sidra in zavesti. Odtod »vedno srečen« človek zlahka zapade v melanhonijo, blodnje vseh vrst, ki niso daleč od blaznosti. Prav tako ni zdravo živeti v neprestanem pomanjkanju, žalosti in brezupu, saj življenje samo na eni strani, najsi bo svetla ali temna, vedno prinaša nesrečo in pogubo.

Srednja pot je prava, je dognal Sidarta nekoliko kasneje, ko je doživel razsvetljenje in postal Buda, učitelj. Kaj pa učenci, so doumeli njegovo sporočilo ali so zadovoljni le s tem, da ga povzdigujejo med bogove in se s tem operejo odgovornosti za lastno dejavno iskanje resnice?