Kdor ne skrbi, kako se razrešujejo javne zadeve, se bo moral sprijazniti s tem, je menda rekel Platon, da mu vladajo hudobci.

V vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so sedanje razmere nesprejemljive, ker so se poslabšali socialni pogoji življenja, od povečanja neenakosti do nezaupanja. Večina ljudi nima več občutka, da živi dobro – celo v Nemčiji, ki je ne pretresa kriza za krizo, ker je uspela uveljaviti bolj odgovoren razvojni model od večine drugih.

A ta vtis denarnice je preveč površen in ni pravilen takoj, ko zapustimo dovoljena poenostavljanja v žargonu pogovora o vsakodnevnih zadevah. Sedanje razmere v resnici niso sprejemljive ampak iz veliko globljega razloga, ki ostane prikrit, saj vodovodarja Jožeta obenem na površini udari po žepu in grobo poseže v njegovo dotlej samoumevno udobje - na primer na možnost zadolževanja in trošenja.

Zdaj ne gre zgolj za to, da so spodjedeni materialni temelji socialne države ampak so se pod površino zrušili demokratični temelji na katerem sloni koncept države. Ta preprosto ni prestala zadnjega zgodovinskega preizkusa, ki so ga od devetdesetih let naprej brezkompromisno zahtevali globalizacija, tehnološki napredek in dosežena visoka raven socialnega in človeškega kapitala, vsaj v pozahodnjenem delu sveta, kamor se zdaj po sili »edine možnosti« prišteva tudi Slovenija.

S porušenjem temeljev moderne družbe je obenem izparel tudi prej ustaljeni in z ničemer preizpraševani koncept družbene normalnosti. Zato nimamo več merila, s katerim izražamo medsebojne razlike, brez skupnega imenovalca pa se ne razumemo več in skupaj ne moremo več nič ustvariti. Zato se zdaj ni več mogoče na nič zanesti, zlasti ne na sistemske strukture, ki so ravno postavljene za vzdrževanje nekega koncepta družbene normalnosti. Tako ne zaupamo več politikom, vladi, bankam, sodiščem. Vse doslej sveto in samoumevno je postalo predmet preizpraševanja iz temeljev. In s tem povezana negotovost in občutek brezperspektivnosti je veliko ostrejša bolečina od te, ki jo povzroča znižanje materialnega standarda.

Moderne družbe so, če jih opazujemo kot sisteme, že vsaj desetletje polzijo iz urejenosti v proces, ko se z njimi nekaj kakovostno temeljnega spreminja (a še ne vemo čisto kaj). Zato zdaj, ko se nahajajo v prehodu, družbenih zadev ni več mogoče obravnavati z normalnimi prijemi, ki so globoko ukoreninjeni v času, ko je bila družbena struktura še stabilna. Zdaj, ko je padla v preobrazbo, ki nima predvidljivega konca, jo lahko kolikor toliko razumemo samo, če jo obravnavamo s post-normalnimi prijemi za proučevanje neurejenih razmer.

Za primer, kakšne posledica ima tak preobrat: zaradi zrušenja temeljev sistema je izparel do sedaj vitalni pomen družbene kritike, ker je izgubila svojo radikalno podlago. Zidovi starega reda, berlinskega in Wall Street ležijo v ruševinah, dejanskih ali vsaj simbolnih – ker živimo v svetu simbolov, je to enako usodno. In zdaj, ko so zidovi starega reda porušeni, je vprašanje ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda z radikalno družbeno kritiko kapitala, oblasti, elit, birokracije, sindikatov. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nelegitimna, nevzdržna, zgolj zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu spridi v minimalistično politično leposlovje. Dokler je bila družba v svojem političnem smislu, v vrednotah, strukturi konsolidirana, dotlej je bilo potrebno ta konstrukt družbe razbijati na njenih ločnicah, ki so jih zarisovale razmejitve med vključenimi in izključenimi. Danes pa udrihanje radikalnih kritikov (ponavadi z zagotovljenim javnim financiranjem) po ruševinah imperija ne bo prav ničesar več spremenilo.

Najbolj radikalen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, je prizadevanje za obnovitev sistemske normalnosti. Družbeno radikalna misel vedno zahteva obratno stanje sistema od tistega, v katerem se nahaja, tako je danes na dlani tudi potrebna premestitev pozicije s katere se zastavljajo radikalne zahteve. Radikalna pozicija se mora vrniti iz družbenega obrobja nazaj v njen center, v opustelo in porušeno območje družbene normalnosti, ki jo je treba ponovno oživiti. Danes je radikalno graditi novi družbeni center in novo oblast. A seveda ne več stare pravde močnih, niti ne enoumja. Nova sistemska normalnost ni nobena že doživeta realnost, v katero bi se mogli vrniti ampak bo morala biti porojena v nekem povsem novem okviru in na novih temeljih.

Nahajamo se v točki sistemske bifurkacije, od katere naprej so možne različne smeri razvoja družbe. Nič ni več samoumevno in po mnenju sicer zelo treznega sociologa Wallersteina so čisto teoretično gledano, možni zelo neugodni razvoji.

Pri tem, kakšen bo razvoj prihodnjih dogodkov in kakšna bo naša prihodnost nikakor nismo brez moči. V neravnovesnih razmerah nihče več ne ve, kaj je edino prav, zato so postala odločilna dejanja majhnih. Nekateri majhni odzivi na sedanje razmere bodo bolje kot drugi povzeli zahteve prihodnosti in s tem bolj kot drugi razširili naše možnosti, da se razumemo, in da delujemo za uresničitev svojih družbenih aspiracij. Ti odzivi se bodo uveljavili kot družbene inovacije in tako postali naša prihodnost, ki bo dala podlago neki povsem drugačni družbeni normalnosti.

In poanta? V ospredje je stopila osebna odgovornost posameznikov za delovanje. In to ne več zgolj za svoje osebno dobro ampak tudi za uresničitev svojih družbenih vizij in predstav o tem, v kakšni skupnosti bi radi živeli. Kdor ne skrbi, kako se razrešujejo javne zadeve, se bo moral sprijazniti s tem, je menda rekel Platon, da mu vladajo hudobci.