V izvrstnem filmu z naslovom J. Edgar, ki ga je pred kratkim režiral Clint Eastwood, v nekem trenutku agent reče direktorju FBI, ki je prav J. Edgar Hoover, da vendar preiskujejo ideje, in ne zločina, direktor pa mu mirno odvrne: če so ideje nevarne, so že zločin. Ko torej preiskujejo ideje, preiskujejo zločin, kar pomeni, da je avtor idej že zločinec.

Vprašanje seveda ostaja: katere ideje so nevarne in za koga? V orisani perspektivi je prava osvežitev tale govor, ki je bil sprva zaradi nekakšne kontroverznosti cenzuriran. V resnici je bil cenzuriran zaradi dobre ideje.

Taki smo ljudje: obremenjeni smo z idejami, pred katerimi bi se radi zavarovali. Toda v resnici nam nikoli ne more uspeti, zato smo tudi tragični, in ne zgolj nemočni. Kdor ima moč, lahko postane nasilen, kdor je nima, mu ostajajo ideje, ki so lahko tudi nevarne, a take so vselej le za tiste, ki imajo moč oziroma oblast, zaradi katere hočejo imeti še več.

Danes se bijejo izjemno pomembni ideološki boji; vselej so se bili, seveda, toda v tem trenutku so pomembnejši kot sicer. Zakaj so pomembnejši?

Pomembnejši so, ker je kapitalizem dokazano obsoleten. To je danes zastarel sistem, ki ne deluje več, oziroma deluje tako, da se vse ruši in podira v korist peščice. Tako je sedanje stanje sveta: zastarel sistem potrebuje ideologe, da ga branijo in zagovarjajo pred ljudmi, ki pa jim vendarle vse manj verjamejo. Konec je zato neizogiben.

Ker znamo misliti in imamo na voljo teoretske koncepte, vidimo in razumemo sam produkcijski proces. To pomeni, da nas ne zanimajo fasade in da simulacije, spektakli, leporečje in politični žargon na nas ne naredijo nobenega vtisa. Vse to nas kratko malo ne zanima.

Mislimo sam produkcijski sistem, ki ne proizvaja le dobrin, temveč tudi ideologije, odnose med ljudmi in vsakdanje realnosti. Ko govorimo o produkciji, mislimo na vse to. In mislimo tudi kritično, kajti napočil je ključni čas, ki ga Žižek imenuje end times.

To je čas apokalipse, apokalipso pa razumem kot soočenje z resnico realnosti, ki nikoli ne more biti prijetno. Oblastniki so zato prisiljeni vztrajati pri logiki profitov: vednost, ki ni profitabilna, je nezaželena, saj je nekoristna in neuporabna. Filozofov, ki samo abstraktno nakladajo, ne potrebujemo, potrebujemo pa intelektualce, ki bodo povedali, kako konkretno reševati vsakdanje probleme, ki jih ne žalost ni malo.

Zanje je logika življenje v kapitalizmu zelo preprosta: definirajo probleme, intelektualci pa naj jih prevedejo v konkretne zadeve, ki potrebujejo konkretne rešitve. Intelektualci so v orisani perspektivi ljudje, ki naj pristanejo na definicije problemov, potem pa naj zavihajo rokave in ponudijo konkretne rešitve. Torej ne sme nihče problematizirati samih definicij.

Oni zgoraj so torej več kot intelektualci, saj določajo, kaj je problem in kaj ni. Intelektualci nimajo nobene demokratične pravice, da spreminjajo definicije problemov. Vsako spreminjaje takih definicij bi moralo biti prepovedano, kajti drugačne definicije problemov vodijo tudi k drugačnim rešitvam, te pa vselej pomenijo tudi spreminjanje sveta.

Torej je jasno, da natančno določene definicije problemov niso nič drugega kot orodja za ohranjanje prav tako natančno določenih prihodnjih stanj družbe oziroma države. Taka drža je danes skoz in skoz problematična.

Problematična je, ker njeni zagovorniki nujno spregledajo dejstvo, da ne obstaja čisto jedro kapitalizma, ki bi ga bilo treba reševati. Kapitalizem je namreč v celoti prepreden z lastnimi kontradikcijami in je inherentno nepravičen. Torej ni mogoče misliti takega kapitalističnega sveta, v katerem ne bi bilo nepravičnosti in kontradikcij. Nihče zato ne pozna rešitev problema, ker je sama definicija problema že problem.

Ali drugače: ne obstaja prihodnje stanje kapitalističnega sveta, h kateremu bi morali pohiteti, stanje, v katerem ne bi bilo kriz, kakršna je sedanja.

Ideologija deluje tako, da nam sporoča, naj ne problematiziramo, naj ne kompliciramo, naj zanemarimo detajle, naj preprosto sprejmemo definicije problemov in se potrudimo, da jih bomo čim prej rešili. Pri našem definiranju problemov ni nobenih problemov, mi smo čisti; taka drža je eminentno ideološka.

Ideologija dobro deluje, ker smo ljudje nagnjeni k miselni lenobi, zaradi katere ne želimo vedeti za celo vrsto zadev, ki se sicer dogajajo v naših življenjih. Živimo namreč skladno z načelom, da ni treba vedeti za podrobnosti, zato jih tudi ne želimo poznati. Ideologija zato deluje tudi na ravni tega, česar ne pove. Danes je to očitno: ne sprašujte preveč, zategnite že pasove in rešujte kapitalizem, zdajle pa res ni časa za filozofiranje.

V resnici je natanko zdaj čas za filozofiranje, kar pomeni, da prav v tem času lahko odpremo novo polje, v katerem se prepoznamo kot enaki v odnosu do univerzalnosti. Obljube, da bomo nekoč vsi vključeni v kapitalizem kot totaliteto, da nam bo vsem dobro v kapitalističnem okolju, če zdaj nekoliko zategnemo pasove, je neuresničljiva in povsem zavajajoča. 

Edina prava priložnost je univerzalnost. Kaj to pomeni? Najprej pomeni konkretno izkušnjo, da smo v vsakdanjem kapitalističnem življenju vsi izkoriščani, potem pa pomeni še nekaj pomembnejšega. Univerzalnost pomeni, da nihče od nas ne more najti avtentičnega kraja na svetu, kjer bi uresničil svojo pravo identiteto.

Natanko v tej drži, v tem spoznanju, v tej izkušnji smo vsi enaki, natanko v tem se lahko medsebojno identificiramo. Ali kot je rekel JK: sin človekov nima kraja na svetu, kamor bi položil glavo in v miru zaspal. To je univerzalno sporočilo, je sporočilo, ki nam omogoči identifikacijo, ne da bi bili vsi podrejeni enemu samemu diktatu, tako kot smo mu podrejeni v kapitalizmu.

Onkraj kapitalizma, v katerem je vsak drugačen in smo vsi skupaj domnevno srečni, je egalitarni sveti duh. To je temeljno Jezusovo sporočilo danes: pozabite na kapitalistične hierarhije, na razlike med revnim in bogatimi, na različnosti, saj obstaja možnost skupnega življenja v enakosti in ljubezni.

Kakšno obliko subjektivnosti torej lahko mislimo, ko govorimo o komunizmu? Vprašanje si je pred časom zastavil tudi Slavoj Žižek. Odgovor je tale: govorim o subjektivnosti, ki preprosto zna vztrajati v etični drži in ni zmožna za zlo.

Trenutno živimo v političnih prostorih, ki jih zaznamujeta dve osnovni koordinati: avtoritarnost in usmerjenost v desno, kar je povsem razvidno tule, zato je govorjenje o levici ali desnici bolj manj zgolj slaba šala, predstavljena tretja pot pa je resnično egalitarna in travmatična za vse, ki egalitarnosti ne prenesejo.