Univerzalni temeljni dohodek je nekakšna novodobna socialistična zamisel. Zagovorniki ga sicer raje ne predstavljajo kot takega, a med vrsticami se ga da razumeti kot temeljni kamen za nov poskus gradnje premoženjsko uravnovešene družbe. Kako bi torej takšna reč služila neoliberalcem pri gradnji premoženjsko neuravnovešene, ee, blazne družbe? Poglejmo!

Ostanki socialne države počasi zapuščajo zunanje položaje in se umikajo proti zadnji utrdbi. V boljših časih, ko so te položaje še zavzemali, so v svoje vrste nanovačili cel kup pravic in ugodnosti. Te so bile razporejene v različnih četah in so se borile na različne načine na različnih frontah. Sedaj pa druga za drugo padajo pod streli neoliberalizma, ee, najnovejše legije bogataških plačancev. Zdaj razstrelijo upokojenski bunker in pade pet pravic, osem je ranjenih. Potem vržejo bombo v dijaški rov; dve mrtvi, ena umirajoča ugodnost. Ko vidijo, da je bitka izgubljena, pol pravic iz delavskega štaba prestopi med napadalce. Druga polovica je zastrupljena …

In sedaj, sredi bitke, se pojavi nova pravica, nekakšen Zorro, Robin Hood ali Zagor – superpravica, ki naj bi nadomestila vse te ranjene in izčrpane vojačke ter sama opravila z mogočnimi, usklajenimi in odločnimi zlikovci.

Poglejmo na drugo stran frontne črte; kdo stoji tam? Tam stojijo lastniki in upravljalci naravnih in proizvodnih virov, proizvajalci in razdeljevalci, ee, posojevalci denarja. No, oni so bolj v ozadju; na fronti so njihovi podrepniki.

To so lastniki virov, iz katerih tudi vojska pravic črpa sredstva za preživetje. Več gre za pravice, manj ostane lastnikom. Kolikorkoli dajo, se jim zdi velikodušno in preveč, kar je lahko razumeti, saj dajejo iz svojega v drug čoln. Trudijo se torej dati čimmanj. Lovijo tanko področje med občasnimi stavkami in prevratniškim besom množic. Na našo srečo niso potrpežljivi, kajti če bi to počeli dovolj počasi in brez sunkovitih gibov, bi svet brez nabojev in s komaj kaj solzivca mirno spremenili v Severno Korejo. Tako pa ljudstva vsake toliko podivjajo, lastniki bolj ali manj neprostovoljno razdelijo nekaj imetja svojim bodočim tovarišem, nato pa skupaj z njimi spet privijejo pipico. Tako je že od nekdaj in to se ne bo spremenilo, dokler ne bomo lastniki in upravniki vsi …

In kaj lepšega si lahko zaželijo lastniki, kot da se njihov zapleten, raznolik in mnogoštevilen sovražnik umakne enemu superjunaku? Še pomagali ga bodo ustoličiti, ta UTD, ee, tega Superhika, in ga nekaj časa hranili, da se bo poredil in polenil, nato pa mu bodo predpisali shujševalno kuro. Počasi ga bodo spravili v stanje anoreksije. Takrat se bo njegova samopodoba spremenila in prepričan bo, da je lep, le nekoliko predebel (kot so zdaj ljudje glede množice pravic, ki jih ohranjajo pri življenju, prepričani, da jih je preveč in da so prevelike). In vsi skupaj bodo živeli srečno do konca svojih dni, brez strahu po zmanjšanju bogastva na eni in izgubi zadnjih fičnikov na drugi strani …

UTD ne ogroža status quo, ki povzroča gorje Zemljanom – lastništva peščice ljudi nad naravnimi in proizvodnimi viri ter nad tiskanjem in razpečevanjem denarja. Prejemniki ušivega UTD si bodo lahko kupili zgolj hrano, obleko in še kakšno bistveno reč ter morda plačali račune – kot danes prejemniki neštetih ušivih pravic in ušivih plač za katere morajo biti še srečni, da jih sploh dobijo. UTD bo odpravil zgolj občutek popolne brezizhodnosti vedno večje vojske revežev in jih ohranil onstran obupanosti, potrebne za prevrat. Še en vzvod torej, da se nič ne spremeni v smeri občega dobrega …

Kaj če bi si raje skušali priboriti stanovanja, zemljo in brezplačne poslovne prostore za vse, ki bi jih lahko uporabili sami ali dali v najem, ne bi jih pa mogli prodati? Kaj če bi zahtevali zmanjšanje delovne obveze, tako da bi lahko delo dobili vsi, ki so ga zmožni? Kaj če bi (spet) podprli uvedbo javnih del? Kaj če bi vzpostavili učinkovito brezplačno oglaševalsko mrežo, ki bi ponudnikom, odjemalcem in poslovnim partnerjem najučinkoviteje omogočala povezovanje? Kaj če bi ovrednotili prispevek storitev 'brez dodane vrednosti' (družboslovne raziskave, umetnost, nepoklicni šport in medsebojna pomoč, ki jo s podhranjenimi računi in trumami prostovoljcev izvajajo nepridobitna društva) k nižjim stroškom zdravstvene blagajne in organov pregona? Kaj če bi predlagali uvedbo zakonov, po katerih bi bil denar spet samo posrednik pri menjavi izdelkov in storitev? Kaj če bi zahtevali razumno višino obresti za posojila? In kar je glavno – kaj če bi si, namesto da stojimo vsak s svojim kozarčkom ali več nas s skupnim vedrom ob slapu in lovimo kapljice, prizadevali preusmeriti ta čuden slap navzdol, kot se za slap spodobi? …

In potem UTD ne bo predstavljal nevarnosti, temveč naravno stanje stvari.