Sramota (2011)
Pred pisanjem recenzije je obstajala želja po združitvi treh konceptov: seksualnosti, odvisnosti in sramote. Ideja se je relativno hitro realizirala, pa tudi iztrošila v naslednji povedi: Freudove Tri razprave o seksualnosti mi pri razlaganju Brandonove odvisnosti niso kaj dosti pomagale ... in to je sramota. Šalo na stran, pa vendar: kaj je sramota Sramote in o kateri odvisnosti nam pripoveduje film oziroma njegova intertekstualnost? Ali sramoto čuti Brandon oziroma ali bi jo moral čutiti? Se prepletenost seksualnosti, sramote in odvisnosti skriva v McQueenovem razmerju do Fassbenderja? Ta namreč je in bo v glavnih vlogah nastopil v vseh dosedanjih režiserjevih filmih (Lakota (2008), Sramota (2011), Twelve Years a Slave (2013)), McQueen sam pa je o Fassbenderju dejal: “There’s nothing else like him, for me at least, Fassbender. There’s a femininity to him, a fragility, which is so beautiful in a way that it speaks.”1
Pustimo ob strani še špekulacije ...
Že omenjeno Freudovo delo seksualnost razlaga kot nekaj, kar izhaja predvsem iz dogodkov v otroštvu, s katerimi nam film ne postreže - izvemo le, da se je Brandon kot mali deček zaletel v zid in nato polulal v hlače -, postreže pa nam s sramom. Sram je nekaj, kar med drugim, po Freudu, nasprotuje sili gledanja, slednja pa lahko postane perverzna, kadar namesto, da bi normalni seksualni cilj pripravila, slednjega potlači. Če nekoliko poenostavimo in predrugačimo, je sram nekaj, kar prihaja od zunaj, je odnosen, je tisto, kar se pojavi, če prekršimo družbena pričakovanja in ideale, je trenutek, ko nam slednja spodleti doseči, je obramba proti seksualnim ekscesom, ki izvirajo iz svobodnega otroštva. Naslov filma kaže na natanko to razlago - nastal naj bi namreč kot rezultat McQueenovih pogovorov s spolnimi zasvojenci, ki jih po seksualnih doživetjih teži občutek sramote. Vendar pa je pri tem zanimivo neko drugo vprašanje, namreč, kako je mogoče, da v tako svobodni družbi, v kakršni živimo, občutimo sram pri enem izmed tako elementarnih človeških dejanj? Pa pustimo ob strani pravilo, da spolno občevanje, za razliko od prehranjevanja, ki je druga temeljna človeška potreba, v javnosti ni ravno zaželjeno oz. je celo prepovedano. Če kaj, potem nam sram razkriva zidove, znotraj katerih živimo in dejstvo, da seksualnost še zdaleč ni področje, v katerem bi lahko svobodno uživali, brez morebitnih posledic moraliziranja in zgražanja.
A to je kontekst, ki sega izven filma. Znotraj filma se za Brandona namreč v večini situacij ne zdi, bi zaradi svojih seksualnih avantur čutil pretiran sram. Tudi sicer je primer posameznika, ki je v današnji družbi lahko najbolj svoboden in priviligiran - je bel, je relativno privlačen, ima dobro službo, stanovanje itd. Pa vendar ima težavo in to je njegova odvisnost.
Seveda je jasno, da ko imamo opravka z odvisnostjo, imamo opravka tudi z nezmožnostjo posameznika, da z nekim dejanjem preneha - ne gre zgolj za nenehno repeticijo dejanja, gre tudi za nezmožnost nadzorovanja vedenja oz. nezmožnost prenehanja; Brandonu zato v nekem trenutku niti približno ni pomembno, da ima spolni odnos z moškim, vez med nagonom in običajnim objektom poželenja se razrahlja, važno je zgolj to, da poteši svojo potrebo. To pa je tudi tisto, kar mu onemogoči zmožnost proizvajanja ugodja (bolečino jasno prikaže v prizoru, ki ga vidimo bolj proti koncu filma, ko ima spolni odnos z dvema ženskama in v nekem trenutku z obrazno mimiko dobro izrazi bolečino, ki jo ob tem čuti; morda je to ravno izraz tistega, kar je bilo v otroštvu potlačeno, zaradi narave spolnega akta, kot dejanja, ki pravtako ni ubesedeno, pa se lahko artikulira ravno v seksualnem), kar mu onemogoča svobodo, ki bi si jo sicer lahko privoščil. Je tudi tisto, kar mu onemogoča ljubiti.
Seks in ljubezen sta namreč dve popolnoma ločeni stvari. Po besedah Badiouja2 je poželenje tisto, kar se na fetišistični način osredotoča na drugega, in sicer na določen objekt, kot so prsi, zadnjica, penis, ljubezen pa je tisto, kar se osredotoča na samo bit drugega, ki je vstopil v naše življenje, ga zmotil in do neke mere gotovo spremenil. Seks, skratka, je v mnogih ozirih nasprotje ljubezni. Pri Brandonu je to morda najbolj vidno v tem, da ne more ljubiti, lahko oz. mora pa spolno občevati. Ne glede na določeno obrnjenost pravil v filmu (sramu v situacijah, ko je to “upravičeno”, Brandon ne čuti; če je običajno neposredna komunikacija o seksu nelagodna, film z njo ne skopari in nam nanjo implicitno nakazuje tudi z govorico, npr. rožnata jagnjetina, umazan disk), Brandon odpove v trenutku, ko bi se moral z žensko ljubiti, to pa je tudi trenutek, ko nastopi njegov sram in trenutek, o katerem ne more govoriti (še ena lastnost sramote je namreč ta, da ji ni dovoljen dostop do skupnega diskurza). Brandonova seksualnost je dokaz, da ne gre za biološko, temveč psihološko dejanje in da so primarni spolni organi možgani.
In kaj se z Brandonom dogaja po odprtem koncu filma, v katerem se najprej v bolečini zgrudi na tla, nato pa se ponovno znajde na vlaku, obkrožen s potencialnimi novimi, začasnimi, prehodnimi - kot sta prehodna tudi vlak in železniška postaja - ženskami? Z gotovostjo ni mogoče reči ničesar, vendar pa je omenjeni predzadnji prizor, poleg prizorov seksa, eden izmed redkih trenutkov, v katerem Brandon brez besed izraža svojo bolečino. Morda je to tudi trenutek, v katerem se osvobodi svoje seksualne odvisnosti ter nauči bolečino artikulirati v drugem okolju in trenutek, ki mu odpira pot do ljubezni ter ga rešuje pred potencialno sramoto.
Brandon kljub poželjivem pogledu mlade ženske obsedi na stolu.
1 Smith, Krista. 2011. Movie Review: Shame: —It’s Not About Sex, It’s About Giving Audiences Something to Think About. Vanity Fair, 2. december. Dostopno prek: http://www.vanityfair.com/online/oscars/2011/11/Director-Steve-McQueen-on-Shame-Its-Not-About-Sex-Its-About-Giving-Audiences-Something-to-Think-About (23. maj 2012).
2Jeffries, Stuart. 2012. Alain Badiou: a life in writing. The Guardian, 18. maj. Dostopno prek: http://www.guardian.co.uk/culture/2012/may/18/alain-badiou-life-in-writing?newsfeed=true (23. maj 2012).
May 25, 2012