Vrednost blaga v kapitalizmu ni sopomenka cene blaga in je popolnoma drugačna od vrednosti, kot so jo poznali v fevdalizmu in ostalih družbah s takšnimi ali drugačnimi produkcijskimi načini. Vrednost blaga v kapitalizmu, ne glede na to, kar pravijo neoklasični ekonomisti, ni naravna in univerzalna kategorija – vrednost je odvisna od organizacije posameznega načina proizvajanja blaga.

Dejanska narava vrednosti blaga v kapitalizmu pa je za nameček še v nasprotju z zdravorazumsko in neoklasično koncepcijo vrednosti. Ko v vsakdanjem življenju govorimo o vrednosti, govorimo predvsem o ceni ali koristnosti blaga, vendar, kot je pokazal Marx, sta ti kategoriji zgolj tisto, kar se kaže na površju; če želimo razumeti, kako deluje kapitalizem in zakaj je tako, moramo pogledati za zaveso in se ne smemo zadovoljiti s površno analizo zavajajoče igre senc. Naloga ni lahka, pa vendar je edino, kar lahko poda celovito in zadovoljivo analizo političnoekonomskega sistema, v katerem živimo.

V družbi, kjer proizvajamo za menjavo in ne za neposredno uporabo, moramo proizvedenemu blagu pripeti lastnost, ki nam pove ne le, za kakšen namen lahko to blago uporabljamo, temveč predvsem, koliko je to blago vredno v primerjavi z vsemi ostalimi, s katerimi ga lahko zamenjamo. V kapitalizmu mora imeti vsako blago, ki ga želimo menjati, nek skupen značaj, ki ga lahko merimo. Ta ne more biti njegova uporabnost, kajti uporabnosti blaga ne moremo objektivno meriti in je primerjati – uporabnosti so kvalitativno različne (ne moremo primerjati uporabnosti kolesa, tj. vožnja, z uporabnostjo kozarca, tj. pitje). Obstajati mora nekaj, kar lahko merimo in kvantitativno primerjamo – npr. človeško delo. V jedru vsakega blaga, ki ga proizvajamo, je človeško delo. Vrednosti blaga sicer ne določa zgolj konkretno delo, ki je šlo vanj, saj vemo, da moramo upoštevati tudi konstantni kapital, tj. vrednost surovin, strojev, zgradb ipd., ki je sodeloval v produkcijskem procesu. Vendar tudi konstantni kapital kapitalista, ki je v njegovih rokah mrtvo delo, je bilo nekoč produkt živega dela – delavci so zgradili tovarne in izdelali stroje ter izkopali surovine. Vsako množično proizvedeno blago je torej vredno toliko, kolikor dela (neposrednega ali posrednega, trenutnega ali preteklega) je v njem opredmetenega. Čas, ki je potreben za to delo, nam omogoča, da opredmeteno delo nekega blaga kvantitativno merimo in primerjamo z delom (oziroma časom), ki je bilo opredmeteno v spet drugem blagu. Z nekaj domišljije je v tem smislu film In Time (2011) srhljivo zanimiv.

Tu bi seveda lahko ugovarjali, da kar kakršnokoli delo pač ne more proizvesti blaga, ki bi ga posamezniki (ali družba) vrednotili. In res je, če blago, ki ga proizvedemo, nima uporabne vrednoti (če ni koristno za posameznike oziroma družbo), ga bomo težko prodali/zamenjali za blago, ki ima uporabno vrednost. Drži tudi, da čeprav čas, ki je potreben za proizvodnjo blaga, določa njegovo menjalno vrednost, deluje na tak način samo v enem primeru, tj. da gre za družbeno potrebni delovni čas. Drugače povedano, vse, kar v družbi proizvedemo, mora biti proizvedeno v času, ki ga v povprečju potrebujemo, da prav to proizvedemo. To pomeni, da če podjetja v povprečju potrebujejo 5 ur, da proizvedejo kolo, nam nič ne pomaga, če naše podjetje potrebuje 10 ur, da ga proizvede. Čeprav smo potrebovali več časa in se zato zdi, da je naše blago več vredno, je pravzaprav vredno manj – družbeno povprečje je tisto, ki določa vrednost blaga. Če bomo poizkušali prodati naše kolo, ki je za nas dvakrat bolj vredno od koles vseh ostalih proizvajalcev (in nas je produkcijski proces tudi stal dvakrat več), bomo bolj težko našli kupca, če bomo to kolo dejansko prodajali pri njegovi individualni vrednosti (10 ur) in ne družbeni vrednosti (5 ur).

In ravno s to analizo ne le sfere menjave, temveč tudi sfere produkcije, se lahko dokopljemo do pravega karakterja kapitalističnega načina proizvajanja in do zakona vrednosti, ki določa naša življenja, čeprav je ta zakon objekt, mi pa smo subjekt. Ker je osrednje vodilo kapitalizma oplajanje kapitala, tj. produkcija profita, ki nam omogoča, da razširimo proizvodnjo ali investiramo v nove, naprednejše stroje, ki proizvajajo bolj produktivno in zmanjšujejo čas, ki ga potrebujemo za proizvodnjo blaga, je glavna sila kapitalizma takšna, nad katero ne moremo več vršiti nadzora. Z drugimi besedami, ker v kapitalizmu proizvajamo tako, da smo vedno bolj učinkoviti in produktivni, stalno znižujemo družbeno potrebni delovni čas, kar pomeni, da vrednost blaga stalno pada. To lahko vidimo na lastne oči in brez Marxove pomoči v vsakdanjem življenju – cene ali vrednosti (kot smo videli, vrednost sicer ni sopomenka cene, je pa z njo povezana) blaga (npr. osebnega računalnika) stalno padajo in izjemno napredna blaga, ki si jih pred nekaj leti še predstavljali nismo, so danes na voljo po smešno nizkih cenah. Kakorkoli že, gorivo, ki žene kapitalizem, je gonja za profiti, ki nam prinaša vedno novejša in vedno bolj razvita blaga ter padec cen, to pa (če poenostavim) v zameno pomeni padec profitne mere, ki prinaša endogene ciklične krize, kot smo ugotavljali že v prejšnjem zapisu. Najbolj noro pri vsem tem je, da če želimo živeti v kapitalizmu, se tem notranjim silam ne moremo oziroma ne smemo upirati.

V kapitalizmu se torej dogaja zanima stvar. Ker proizvajamo za menjavo in ne za neposredno uporabo, postajajo družbena razmerja med ljudmi zgolj razmerja med rečmi; na trgu ne vidimo kompleksnih družbenih razmerji in antagonizmov, ki se odvijajo v sferi produkcije, temveč smo soočeni zgolj s ceno blaga in njegovo uporabnostjo. Kapitalisti, ki jih žene produkcija blaga zavoljo profitov, so popolnoma odvisni od volje kapitala v smislu, da morajo delovati v skladu s konkurenco in tržnimi silami, kar pomeni, da morajo oplajati kapital tako, da z zgoraj opisanimi mehanizmi nižajo vrednost oziroma ceno svojega blaga. Če so človeški in če nočejo preveč izkoriščati delavcev ali pa se jim preprosto ne da stalno ukvarjati z napornimi vprašanji, v katere stroje ali panoge morajo investirati, da bi bili bolj konkurenčni na trgu, bodo kot kapitalisti propadli; oziroma bo, kot bistroumno pripominja Kliman, zaradi njihovega delovanja profitna mera padla še bolj (večji kot so izdatki kapitalista, manjši je njegov profit). Kapitalizem torej ne le razčloveči in mistificira družbene odnose, ki postanejo odnosi med rečmi (tj. blagovni fetišizem, o katerem sem več govoril tu), temveč je tudi avtodestruktiven, ker njegova logika v izhodišču vodi v krize, iz katerih se lahko na kratki rok izvlečemo le z devalvacijo obstoječega kapitala, na dolgi pa zgolj s premislekom o tem, kako organizirati način produkcije na način, da ne bo prišlo do neusmiljenega zakona vrednosti in posledičnih kriz ter izkoriščanja človeštva. Na vse to je opozoril že Marx. Če hočemo rešiti aktualno krizo, moramo zato začeti prebirati tekste, ki so zaradi takšnih (apologije dežurnih akademskih ideologov) ali drugačnih (sesutja socializma v prejšnjem stoletju) razlogov neupravičeno diskreditirani in zavrženi v pozabo.