Vsak človek ve, kaj pomeni trditev, da nosimo maske, za katerimi skrivamo resnični jaz. Lahko je seveda tudi obratno (da je maska resnica, za katero se skriva lažni jaz), toda premislimo tokrat prvo možnost.

Obstaja način, obstaja celo univerzalna možnost, da se človeško bitje znajde v položaju, v katerem izkusi razdaljo do lastne identitete in njene domnevno pozitivno določljive substance, ki jo ščiti pred drugimi ljudmi, saj se boji, da mu jo bodo vzeli. Taka izkušnja je lahko zanimiva, lahko pa je tudi travmatična. Zakaj je pomembna?

Morda je pomembna zlasti v sodobnem globalnem svetu, v katerem se je mogoče uveljavljati tudi na orisani način. Mislim na izkušnjo, ki jo ima lahko čisto vsak človek, kar pomeni, da lahko zelo poveže najrazličnejše ljudi, to pa je izkušnja, da je človekova identiteta splet vrste naključij, naključnih in kontingentih dogodkov, srečevanj, elementov in detajlov, kar zopet pomeni, da pozitivno določljiva identiteta paradoksno omogoča prav izkušnjo, da ni določljiva, da je vselej nedokončana in da bi bila lahko tudi povsem drugačna. Mislim na nenavadno izkušnjo, da je na identiteti nujno zgolj to, da ni na njej ničesar nujnega.

Razdalja do tako razumljene identitete, izkušnja take razdalje je pomembna, ker je njena hrbtna stran egalitarna izkušnja, izkušnja, da je vsak človek enak vsakemu drugemu človeku natanko v orisani perspektivi.

Rekel sem že, da je taka izkušnja lahko tudi travmatična, kajti zaverovanost v lastno pozitivno identiteto (resnično ali lažno) je ne prenese, zato se ji lahko človek tudi močno in dolgo upira, kar pomeni, da lahko celo vse življenje živi v laži. Toda po drugi strani je izkušnja tudi dobrodošla, kajti zaradi nje človek lahko razmišlja. Izkušnja ga najprej vznemiri, toda to je tudi dobro, kajti vznemirjenju lahko sledi razmišljanje, ki ga danes zelo potrebujemo, čeprav ne mislijo vsi ljudje tako.

Zakaj ga torej potrebujemo? Potrebujemo ga zato, ker smo se znašli v položaju, v katerem človeštvo ni bilo še nikoli v zgodovini. To preprosto pomeni, da ta hip nikomur ni jasno (in mu tudi ne more biti), kako razmišljati o prihodnosti, ki je povezana s številnimi gigantskimi problemi, ki zajemajo podnebne spremembe in finančne krize, pa še vse mogoče vmesne probleme.  

Kaj na primer se trenutno v resnici dogaja v Grčiji? Ali so res Grki leni ali pa gre za preprosto eksperimentiranje z državo, s katerim kapital preverja možne scenarije za reševanje podobnih problemov? Vse prelahko je reči, da so Grki leni, kajti s takim razmišljanjem se zgolj zaslepimo, saj lahko po enaki logiki za vsakogar dokažemo, da je enako len ali pa je len še malo bolj.

Kapitalizem je v resni krizi in nima pojma, kako naj se izvleče. To je resnično ključno spoznanje. In v takem položaju se obnaša po načelu najmanjšega napora: v javnost pošlje zgodbo, ki naj ji ljudje verjamejo, potem pa skuša odigrati igro do konca, češ da bodo ljudje še naprej verjeli v zgodbo in sprejeli vse njene logične posledice.

Natanko na tej točki pride do izraza pomen človekove zmožnosti za resen razmislek, kajti vladajoče elite očitno grabi panika, zato so njihove ideje vse bolj žargonske, obenem pa jih zgolj ponavljajo, saj ne zmorejo novih. Vse to je zelo očitno, očitno pa je tudi, da je še vedno dovolj ljudi, ki jim nasedajo, kar pomeni, da jim na žalost verjamejo.

Izkušnja, opisana čisto na začetku tega razmišljanja, je prav tako pomembna, saj ljudem omogoča, da se vsaj z razdalje vprašajo, ali je res vse tako zelo preprosto, kot pravi vladajoča elita. Takojšen odgovor je seveda nikalen.

Kaj sedaj? Sedaj je pravi čas za resen razmislek. Ne za refleksno ponujanje odgovorov na zastavljena vprašanja, česar nas dolga leta učijo v šolah. Ali ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da učitelji leta dolgo zastavljajo pravilna vprašanja in zakaj učenci, dijaki, študentje tako rekoč nikoli ne problematizirajo njihovih vprašanj, ki znajo biti tudi neproduktivna, stereotipna in celo neumna. Kako je to mogoče?

Razmišljanje namreč ne pomeni, da pridemo čim prej do pravilnih odgovorov na zastavljena vprašanja, saj življenje ni šolska učilnica. Razmišljanje pomeni vse kaj drugega. Najprej pomeni postavljanje pod vprašanj, in sicer z razdalje, saj drugače ne gre, vsega, v kar spontano verjamemo.

Odločilno je natanko to, kar danes zastopa logika protestov po svetu, ki jih označuje ena sama beseda: occupy. Če natančno prisluhnete protestnikom, zlahka ugotovite, da njihovi protesti niso usmerjeni zoper banke, vladajoče elite ali korporacije, temveč so usmerjeni proti samemu kapitalizmu.

Na delu je nekaj univerzalnega, nekaj, kar lahko začuti in razume čisto vsak človek. Lahko je nositi masko in se navzven obnašati skladno z njo, kar pomeni, da poveš, kar je treba, da se ti ne bo zgodilo kaj hudega, čisto nekaj drugega pa je javno povedati, kar čutiš tostran maske, znotraj, v resnici.

V tem obratu je strašna moč, ki lahko sproži daljnosežne družbene posledice. Saj je očitno: upornikov ta hip (še) ni nekaj milijard, ampak jih je bistveno manj, toda njihove besede in celo sama zmožnost za razmišljanje že vlivajo vladajočim elitam strah v kosti. Danes zagotovo spremljamo v živo, kaj pomeni moč javno izgovorjene besede.

Govorim o temeljni solidarnosti ljudi, ki ne pomeni, da moramo nujno biti vsi na protestih in da se moramo vsi medsebojno strinjati, saj je čisto dovolj, da se strinjamo o sami naravi solidarnosti in izkušenj, o katerih govorim, izkušenj, da je s kapitalizmom nekaj hudo narobe. Ljudje smo namreč duhovna bitja, zato se srečujemo predvsem v duhovnih svetovih, čeprav se seveda tudi v empiričnih. Pomemben je občutek solidarnosti in pomembna je zmožnost ljudi, da v ključnem trenutku razmišljajo in javno povedo, do česa so prišli z razmislekom.

In če tega ne bodo naredili, jih bodo vladajoče elite preplavile s svojimi razlagami, s svojimi definicijami problemov in seveda tudi s svojimi rešitvami, ljudem pa bo ostala ena sama možnost, ki ni čisto nič drugega kot pristanek na ponujeno, tako kot v šolah učenci vedno znova pristanejo na to, kar reče učiteljica. In vse skupaj bo teklo naprej, kot da se ni zgodilo čisto nič. Do naslednje krize, kajpak, ki bo morda tudi katastrofalna in zadnja v zgodovini.