Včeraj sta na konferenci Subversive Festivala v Zagrebu predavala Renata Salecl in Michael Hardt. Govorila sta predvsem o kapitalizmu, krizi in zadolževanju, kar je trenutno pravzaprav več kot aktualno. Prav tako aktualen je tudi govor o levici oziroma o njeni neprisotnosti – češ da nima vizije, da nima dobre alternative kapitalizmu.

Oboje drži. Tiste prave, radikalne, protikapitalistične levice ni več, ostaja predvsem tista, ki premore zgolj kakšno patetično apologijo kapitalizma, ki ji evfemistično pravijo liberalna demokracija. Ni torej popolnoma res, da današnja levica spi ali da nima prave alternative kapitalizmu. Res je v tem smislu, da se današnje protikapitalistične levice ne jemlje več resno in da postaja žaljivka, s katero mainstream politika, javnost in mediji označujejo družbeno telo, za katerega menijo, da se mu je zmešalo (»Marx? Socializem? Ste nori!?«). Hinavsko je, čuditi se, da v takšni klimi več ljudi ne stopi skupaj in se ne bori. In res je, da levica nima prave alternative – vendar katera? Ja tista vendar, ki je nikoli sploh ni imela! Tista, ki išče rešitev iz krize v keynesianizmu, egalitarno družbo pa vidi povsod, kjer je vloga države že za odtenek večja kot drugod in kjer so kapitalisti tako prijazni, da nekaj tistega, kar so delavcem vzeli, tem tudi vrnejo. To pač ni alternativa kapitalizmu.

Po drugi strani pa smo z gibanjem Occupy – ki je zares historično že zato, ker je po dogodkih iz prejšnjega stoletja prva in edina množična mobilizacija ljudi, ki vsaj nakazuje razredno solidarnost – končno dobili upor zoper skupnega sovražnika. Vendar ravno tu se poraja vprašanje, ali je to docela res. Včasih se namreč zdi, da je skupni sovražnik finančni kapitalizem ali pa so to morda zgolj banke in borze; nekaterim je celo dovolj, da bi linčali par nemoralnih tajkunov, špekulantskih bankirjev in pohlepnih kapitalistov. Spet drugi za glavnega krivca razglašajo besnečo privatizacijo neoliberalizma in posledično krhanje socialne države.

Če želimo močno, združeno, taktično in osredotočeno levico, se moramo najprej strinjati z najbolj osnovnimi zahtevami oziroma predpostavkami. Če se želimo znebiti finančnega kapitalizma, prezadolževanja in pohlepnih kapitalistov, ali potem nemara želimo imeti »stari dobri« kapitalizem, v katerem za vpis na univerzo ni bil potreben predhoden obisk banke in dosmrtno odplačevanje obresti oziroma kredita? Želimo kapitalizem, ki mu vladajo dobrohotni, delavcu prijazni kapitalisti? Zapis na tejle spletni strani gre takole: »Being a conscious consumer isn't just better for the planet, it's better for your own health and that of your family.« Je to rešitev? Biti zavedni potrošnik? (Sploh obstaja še bolj bizarna besedna zveza kot je ta?)

Kaj pa če kapitalizem sam po sebi vselej pripelje do točke, na kateri smo sedaj, neglede na to, kako ljubeznivi so kapitalisti in kako varčni ter potrošniškozavedni smo mi? Marx gotovo misli tako.

V tretjem zvezku kapitala namreč govori o najpomembnejšem zakonu politične ekonomije, tj. o zakonu tendenčnega padanja profitne mere. Ta pravi, da z naraščajočo organsko sestavo kapitala (naraščanje konstantnega kapitala – stroji, surovine ipd. – v obratnem razmerju z variabilnim – delovna sila) profitna mera relativno pada. To pomeni, da bolj ko je kapitalizem razvit in več ko kapitalisti vlagajo v tehnologijo (to pa morajo početi zaradi objektivnih sil kapitalizma – npr. konkurenčnosti), manj narašča produkcija vrednosti in presežne vrednosti v razmerju do celotnega kapitala. Človeško delo je v kapitalizmu edino, kar lahko proizvaja vrednost, zato med drugim lahko pravi profiti (ne super-profiti, pri katerih gre zgolj za apropriacijo presežne vrednosti oziroma profita v menjavi) izvirajo zgolj iz sfere produkcije in ne menjave.

Kljub naporom ruskega ekonomista Ladislausa Bortkiewicza, da bi pokazal na notranje kontradikcije Marxovega zakona, je t.i. transformacijski problem prej produkt Bortkiewiczovega simultanizma¹ in fizikalizma², dveh idej, ki sta v neposrednem nasprotju z Marxovo dialektiko in delovno teorijo vrednosti. Z drugimi besedami, četudi marsikateri marksist, da o neoklasičnih ekonomistih sploh ne govorimo, zavrača ta »najpomembnejši zakon politične ekonomije« kot notranje kontradiktoren, je (med drugim) Andrew Kliman s časovno enosistemsko interpretacijo in empirično analizo (video) tendenčnega padanja profitne mere pokazal, da to ne drži in da profitna mera pada že dlje časa.

Vidimo lahko, da je v jedru kapitalističnega načina produkcije vrednosti nekaj objektivnega, česar ne moremo odpraviti z bolj pravičnimi kapitalisti, manj zadolževanja in s pametnejšo ter bolj asketsko potrošnjo. Prav zato si ne želimo kapitalizma s človeškim obrazom ali kakršnegakoli drugega kapitalizma – ciklične krize, izkoriščanje in vsesplošna mizerija so pač inheretne vsakršni obliki družbe, ki temelji na tem načinu proizvodnje vrednosti. Želimo, kot je par dni nazaj v Zagrebu povedal Tariq Ali, družbo, v kateri tisti, ki imajo v rokah produkcijska sredstva, ne bodo umetno reproducirali razmer pomanjkanja (»scarcity«) in v kateri ne bomo, če parafraziram Marxa, producirali zavoljo produkcije in akumulirali zavoljo akumulacije. Želimo družbo, v kateri bodo pravi proizvajalci – delavci – proizvajali za uporabno vrednost, ne menjalno, in demokratično odločali, kaj in na kakšen način proizvajajo.

Želimo torej, da se levica združi okoli enega imenovalca, ki nam je vsem, ki si želimo pravičnejšo družbo, skupen – razrednega boja. Dokler ne bomo pripoznali tega fundamentalnega družbenega antagonizma in dokler se bomo pretvarjali (kot neutrudno opozarja Primož Krašovec), da ga pravzaprav sploh ni, saj živimo v mavrični postindustrijski družbi znanja, bo kapitalizem izkoriščal in si podrejal, pa naj se še tako prepričujemo, da tega že dolgo ne počne več.

Opombe:

¹Ideja, da so cene inputov določene v istem času kot cene outputov.
²Ideja, da fizično naraščanje količine blaga pomeni naraščanje vrednosti.