Prejšnji teden sem sodeloval v pogovoru, ki smo ga družno organizirali dijaki in učitelji na bežigrajski gimnaziji. Zgodilo se je prvo srečanje foruma, ki smo ga ustanovili, ker smo ugotavljali, da priložnosti za kvalitetno razpravo v sodobnih občestvih – pa čeprav se imenujejo »demokratična« - kronično primanjkuje. V množičnih občilih je zlasti veliko priložnosti za dokazovanja in merjenja moči, prepričevanja, kdo je »boljši«, »pametnejši«, ali pa kdo ima več denarja – o vsem se da pogovarjati, za vse se najde čas, le za nekatere teme vedno znova ni priložnosti in časa. Najbrž ne po naključju.

Da bi bilo torej priložnosti za kvalitetne pogovore več, se srečujemo na forumih (in srečevali se bomo tudi v prihodnje). Eden takšnih dogodkov se je, kot rečeno, dogajal prejšnji teden. Govorili smo o šoli (in nikakor ni samoumevno, da se v šolah pogovarjamo, še zlasti pa ni samoumevno, da govorimo o šoli in šolstvu – za marsikoga med nami je bila takšna izkušnja nova in skupaj smo ugotavljali, kako pomembni so takšni pogovori): o šolskem sistemu, o vsakdanu v šolah, o odnosih med učenci in učitelji ... O vsem tem je tekla beseda. In razprava je bila zares kvalitetna in na nivoju, kot se reče. Mnogo izvrstnih idej in refleksij, vprašanj in komentarjev. Vse to v iskreno vprašujočem, radovednem, sproščenem in zaupljivem ozračju, ki je nastalo v dialogu med nami.

Med izrečenimi idejami je bilo mnogo takšnih, ob katerih je postalo še bolj očitno, da so alternative sedanjim šolskim praksam preprosto nujne. Na primer ideja o dialoškem pouku. Zamislimo si šolsko situacijo, kjer večina učenja poteka kot dialog med učiteljem in učenci. Učitelj ni preprosto tisti, ki »ima znanje«, in učenci, če bodo »pridni in ubogljivi«, bodo na koncu vedeli isto kot on. Učitelj bi bil v takšni situaciji raziskovalec, enako pa bi veljalo tudi za učence. Vednost pa bi nastajala v procesu, v katerem ne bi imelo nobenega pomena dokazovanje, kako učenci domnevno ne vedo še toliko, kot ve učitelj (okrog česar nemalokrat poteka pouk v šolah). Raziskovanje, proizvajanje vednosti v šolah bi pomenilo tudi refleksijo o svetu, v katerem živimo, poskus razumevanja situacij, v katerih se znajdemo v vsakdanjem življenju in principov, ki te sploh omogočajo. Skratka, učenje v šolah bi bilo zlasti posvečeno temu, da se naučimo to read the world, kot bi rekel Paulo Freire.

Na nujnost alternativ je opozoril tudi eden od dijakov v svojem uvodnem govoru, ko je razmišljal o tem, da je bilo v nedavnem protestu učiteljev (ki so ga, po njegovih besedah, mnogi dijaki podprli) v ospredju zlasti poudarjanje tega, česar v šolah nočemo (glede na ukrepe, ki jih je za šolstvo napovedala vlada), čas pa je, da razmislimo tudi o tem, kaj je tisto, kar hočemo, za katere spremembe smo si sami pripravljeni prizadevati.

Razprava, ki je sledila (odvijala se je povsem spontano, brez moderatorjev, vsakdo je sodeloval v pristni želji prispevati nekaj k skupnemu razmisleku) je ena od govork svoje zamisli (govorili smo o ideji odprtega kurikuluma oziroma o možnosti učencev, da bi sami izbirali in soustvarjali predmete, ki bi jih nato študirali v šolah) pokomentirala z besedami: »Vem, da je to, kar sem povedala, utopično ...«. Njena izjava je najverjetneje nastala ob zavedanju, da so ideje, o katerih smo se pogovarjali, v resnici drugačne od mnenj, ki sicer prevladujejo, pomenijo pa tudi zamišljanje nekega drugačnega sveta, takšnega, v katerem bo več enakosti, demokracije in medsebojnega razumevanja. Hkrati pa pomeni to zavedanje tudi vpogled v togost in rigidnost (ali odpor do sprememb) institucij in praks, v katerih smo udeleženi v vsakdanjem življenju. Je takšno razmišljanje torej utopično in če je, kaj bi to pomenilo?

Če nekdo reče, da je neka izjava, ideja, zamisel utopična, s tem običajno misli, da to nima kakšne posebne vrednosti za »resnični svet« – šlo naj bi torej za nekakšno sanjarjenje, grajenje gradov v oblakih oz. zidanje hiš iz mivke, ki jih bo odnesel že prvi manjši val ... Kar je utopično, naj bi se nanašalo na nekaj, kar ne obstaja (in najbrž tudi nikoli ne bo) – kar izraz »utopija« tudi izvorno pomeni, kot bi nekdo lahko še dodal, da bi dokazal, kako nesmiselno je govoriti o utopijah.

Toda ali utopija v resnici pomeni zgolj to? Je to, kar je utopično, zares nekaj odvečnega, nepotrebnega ali celo absurdnega, kot se zdi, če sprejmemo običajno mnenje, ki smo ga orisali zgoraj? Martin Buber se z običajnim mnenjem glede utopij nikakor ne bi strinjal.[1] Spregovoril je namreč o neki temeljni človekovi potrebi, ki je resnični izvor razmišljanja o utopijah (daleč od tega, da so si ljudje zamišljali utopije zaradi tega, ker niso imeli pametnejšega dela).Če gre za potrebo, je mogoče govoriti tudi o svojevrstni nujnosti. Za kaj torej gre?

Razmišljanje o utopiji izhaja iz spoznanja o tem, da svet, v katerem živimo, ni najboljši vseh možnih svetov. Vsak dan se dogajajo krivice, nasilje in degradacije človeških bitij. Hkrati pa je mogoče reči, da so pravičnost, enakost med ljudmi in nenasilje vsekakor vrednote, ki jih gre ohranjati in varovati. Rekli bi lahko, da so to tudi ideali, za katerimi si je vredno prizadevati. Razmišljanje o utopiji je zaradi povedanega tudi zamišljanje pogojev možnosti za ustvarjanje sveta, v katerem bomo bližje temu, da bodo ti ideali postali nekaj resničnega, dejanskega. Utopično razmišljanje je tisto, ki si drzne v nekem svetu (ki je vselej svet končnega števila možnosti) razmišljati o nemožnem. Nemožno seveda ni isto kot nemogoče, temveč je nekaj, kar morda v aktualnem svetu še ne obstaja (ni ena od možnosti, ki že obstajajo), lahko pa bo obstajalo v prihodnje. Zamišljanje utopij (spomnimo, da je Immanuel Wallerstein govoril o utopistikah) je torej povezano s človekovo potrebo ustvarjanja novih svetov – takšnih, ki bodo bližje idealom, ki jih sicer nujno potrebujemo za preživetje – nekaj smo jih že našteli: pravičnost, enakost, medsebojno razumevanje, solidarnost. Z vidika utopistik so ideali nekaj zelo konkretnega in realnega, daleč od tega, da bi bili neke čudne izmišljotine, ki jih v vsakdanjem življenju nikoli ne bomo mogli realizirati ali se jim približati.

Nikakor torej ni res, da pogovarjanje o idejah, o katerih morda (še) ne vemo čisto konkretno, kako bi jih lahko realizirali, nima nobenega smisla. Vsaka sprememba se začne natanko z idejami (samo pomislimo, kako pomembne so za nas denimo ideje mislecev razsvetljenstva). Samo ideje preživijo in so bulletproof, kot bi rekel gospod V iz filma V za Vendeto.

Iz povedanega je mogoče narediti naslednji sklep. Vsakdo, ki misli, že ustvarja utopije. Razmišljanje je ustvarjanje, zamišljanje utopij, je utopično po svoji naravi. Razmišljanje namreč ni opisovanje statičnega sveta, ki domnevno obstaja neodvisno od nas, nekje »zunaj« (onstran ali neodvisno od naših idej in zamisli o njem). Razmišljati že pomeni ustvarjati nove svetove, nove koordinate, znotraj katerih je realnost možna na nov način. U-topija pomeni ne-kraj, prostor, kjer se dogaja mišljenje. Ustvarjanje utopij je zaradi tega nujno tudi odpiranje novih prostorov: prostorov, v katerih se bo dogajalo razmišljanje. Edino v takšnih prostorih bo mogoče govoriti o tem, da obstaja demokracija, izkušnja enakosti med ljudmi pa je v prostorih mišljenja vselej nekaj zelo konkretnega in nekaj, kar je temeljnega pomena za dobre medčloveške odnose.