Saskia Sassen je na včerajšnjem predavanju na mednarodni konferenci Prihodnost Evrope, ki poteka v Zagrebu v okviru Subversive Foruma, opozorila na pomembno in zelo uporabno razliko med demonstracijami in okupacijo.

Okupirati namreč ni isto kot demonstrirati, je rekla, kajti prvi izraz se nanaša na ustvarjanje novih prostorov, ki so obenem prostori novih političnih projektov in zgodovin. Zavzeti prostor zato najprej pomeni ustvariti ga. Pomeni ustvariti teritorij, nadaljuje Saskia, zato je podnaslov njenega predavanja Globalna ulica zelo jasen: oblikovanje političnega. Da ne bo kdo mislil, da je politika zgolj stvar politikov.

Oblikovanje teritorijev je morda celo ključni politični projekt ljudi v času, v katerem živimo. Na takih krajih smo namreč svobodni in vidimo oziroma vemo, zato tudi mislimo. Dokler se ne znajdemo na takih krajih, v glavnem verjamemo politikom in ekspertom oziroma medijem, zato tudi vemo bolj malo. In ko mislimo, dekonstruiramo, kar je utrjeno in navidez nevprašljivo, kar je zelo pomembno, saj razmišljanje ne pomeni nevtralnega opazovanja sveta in ne pomeni, da si o tako opazovanem svetu še nekaj mislimo.

Povsem očitno je, da je danes treba misliti zlasti izraze, kot so globalizacija, neoliberalizem, dolžniška kriza, finančne špekulacije, svobodni trgi. Če ne bomo mislili, bodo namesto nas seveda mislili gospodarji, s tem pa bodo tudi določili okvire, znotraj katerih bo naše razmišljanje legitimno, obenem pa bo povsem nemočno in zelo odveč. 

Vse to je povezano s teritoriji, ki niso zgolj empirični kraji, kot je na primer Wall Street. So tudi to, seveda, vendar so tudi veliko več. Teritorij, poudarja Saskia, je občestveni kompleks zgodovin, simbolnih kapitalov, protislovij, antagonizmov, sporov, konfliktov, pa tudi razumevanja in sodelovanja. Osvobajanje teritorija zato pomeni videti druge in drugačne možnosti skupnega življenja in drugačne pogoje realnosti. Torej pomeni tudi videti drugačne prihodnosti in nove zgodovine.

Na kratko: okupirati teritorij (nekateri udeleženci zagrebškega foruma imajo na sebi majico z napisom Okupirajmo Evropo) danes pomeni ustvarjati kraje in različice družbenega življenja. In pri tem ne gre zgolj za zabavo in preživljanje prostega časa. Daleč od tega. Pred našimi očmi se namreč dogaja nekaj bistvenega.

Vsaka eksistenca ljudi je zaznamovana z izzivi; vsak človek se v življenju znajde pred številnimi izzivi, kar seveda ni nič novega. Novo je to, da se pospešeno ustvarja vtis, da izzivi življenja niso nič drugega kot tehnični problemi, s katerimi se spopadajo eksperti oziroma strokovnjaki. Probleme prej ali slej rešijo, to pa pomeni, da se ljudem ni treba vznemirjati, saj zadošča, da počakajo na čas, ko bodo eksperti rešili probleme, s katerimi se pač trenutno srečujejo.

Zadeva je čista, logična in zelo preprosta. Ustvarjanje novih semantičnih oziroma duhovnih prostorov ni niti potrebno niti zaželeno, kajti taka ustvarjalnost zgolj moti eksperte pri njihovem delu. Tehnični problemi namreč potrebujejo samo tiste semantične prostore, ki so nujno potrebni za rešitve, vse drugo je zgolj nepotrebna šara.

Vmesni prostori, o katerih govori Saskia, so zato nepotrebni, neuporabni in nekoristni. To so kraji, kjer je mogoče misliti alternative, vendar teh ni treba misliti, saj zadošča reševanje tehničnih problemov.

V tem je velika nevarnost za prihodnost. Alternative mislimo prav zaradi tega.

Zelo dobra alternativa je tista, o kateri je včeraj spregovorila Saskia. Imenuje jo nekozmopolitska globalnost.

Koncept izhaja iz zelo preprostega in izjemno pomembnega občutka, ki ga zlahka pri sebi prepozna vsak človek. Občutek mu pravi tole: drugi ljudje so podobni meni, kar pomeni, da nisem sam na tem svetu. To je najpomembnejši občutek v tem trenutku, spremlja pa ga občutek, da je s kapitalizmom nekaj nepopravljivo narobe.

Ko imam občutek, da nisem sam, da so drugi ljudje podobni meni, se želim srečevati z njimi: na ulicah, na poljanah, na novih teritorijih, kjerkoli. Srečujem se tudi zato, da bi skupna prihodnost sploh bila.

Drugo včerajšnje predavanje je imel Slavoj Žižek, naslov njegovega nastopa pa je bil Znaki iz prihodnosti. Naslov je zelo pomenljiv, kajti slavni filozof je drzno povezoval Pascalovo misel o naravi čudežnega z idejo komunizma in bil pri tem prepričljiv.

Njegov razmislek se neposredno navezuje na razmišljanje Saskie Sassen, kajti ljudje, ki sledijo zgoraj orisanemu občutku, so pripravljeni tudi verjeti in zaupati v znake, ki jih Žižek imenuje znaki iz prihodnosti. Za kaj torej gre?

Znaki iz prihodnosti so seveda že tukaj, med nami, vendar jih ne more vsakdo zaznati, prebrati in razumeti; to lahko naredijo samo nekateri ljudje. Zakaj?

Ne gre za diskriminacijo, češ da so nekateri nesposobni za kaj takega ali da preprosto niso iz pravega testa, temveč za to, da so znaki iz prihodnosti razumljivi le, če človek verjame. Verjetje vanje je preprosto nujni pogoj razumevanja, jasno pa je, da ljudje kot svobodna bitja verjamejo ali pa tudi ne.

Kdor ne verjame, namreč ne ve, kje znake iskati, in če po naključju naleti nanje, jih preprosto ne prepozna – zanj so povsem naključni znaki brez vsake povezave s prihodnostjo. Znaki namreč potrebujejo doktrino, koncepte. Brez njih so zares nesmiselni in nepomembni ali pa se zdi, da niti ne obstajajo.

Prihodnosti namreč niso zapisane v zvezdah, kamor zrejo astrologi, temveč so odvisne od ljudi in njihovih verjetij oziroma odločitev. Dokler se ne aktualizirajo, so virtualne, zato je tako pomembno, kako se ljudje odločajo, njihove odločitve pa so neposredno odvisne od tega, v kar verjamejo.

Ko imamo doktrino, na primer idejo komunizma, lahko prepoznavamo čudeže, kot jih imenuje Pascal, ali znake iz prihodnosti, kot jih imenuje Žižek. Danes jih na primer prepoznavamo v ustvarjanju novih teritorijev, novih krajev, ki jih ljudje okupirajo, kar pomeni, da nameravajo na njih tudi lep čas vztrajati in se tam srečevati kot različni in kot enaki.

Čudežna lepota takega delovanja zato je, da so okupirani kraji prav zato že komunistični. To so namreč obči kraji, kjer imajo ljudje občutek, da so si podobni ali celo enaki, čeprav so tudi očitno različni drug od drugega. A enaki so natanko v tem občutku, v zmožnosti, da se družijo kot različni, da vztrajajo in da nihče ne želi postati privilegiran.

Ljudje se na takih krajih učijo na nove načine biti skupaj. Poudarek je na učenju in na novih načinih. In na tem, da verjamejo, seveda.