Danes imamo dva precej jasno izoblikovana pogleda na rešitev globoke ekonomske, politične, družbene in okoljske krize: prvi je strogo varčevanje, drugi večje trošenje – predvsem s strani države. Oba pogleda sta na nek način logična, problem pa je, ker je v ozadju obeh močan ideološki naboj, ki onemogoča resne premike za izhod iz krize.

Strogo varčevanje

V današnjem ekonomskem sistemu, ki je osnovan na kapitalističnem proizvodnem načinu, le-ta pa temelji na neprestani rasti gospodarstva, povzroča strogo varčevanje države (t. i. neoliberalna doktrina) katastrofalne posledice, saj spodkopava same temelje tega sistema in s tem družbe kot celote. Strogo varčevanje je v tem primeru dobro zgolj z okoljskega vidika, saj se s krčenjem ekonomije zmanjšuje brezglava poraba naravnih virov in obremenitve okolja.

Trošenje (države)

Če država poveča trošenje (t. i. keynesijaska doktrina), resda lahko rešimo obstoječi kapitalistični ekonomski sistem, a njegovi ključni problemi bodo ostali: odvisnost od neprestane gospodarske rasti; neprestano generiranje kriz, saj bo večje trošenje slej ko prej povzročilo nov finančni balon in nove krize; poleg tega pa se bo še pospešila degradacija okolja in podnebja.

Niti prvi niti drugi pristop ne omogočata rešitve krize, potrebujemo nove pristope, ki vsaj deloma upoštevajo oba modela. Pa je to sploh mogoče? Lahko trošimo ter spodbudimo ekonomski in družbeni razvoj, hkrati pa tudi varčujemo? Lahko »pospešimo« ekonomijo, a hkrati porabimo manj naravnih virov in manj obremenjujemo okolje? Lahko, a najprej moramo izstopiti iz obstoječih miselnih okvirjev, ki ju že (pre)dolgo začrtujeta dve glavni ekonomski doktrini.

 Neučinkovita raba dobrin in naravnih virov

Američani (a tudi drugje ni dosti drugače) svoj avto v povprečju uporabljajo samo 8 odstotkov časa, električno vrtalko pa povprečno uporabljajo 6 do 13 minut v njenem celotnem “življenjskem obdobju”. Hkrati ocenjujejo, da jih stroški skladiščenja, garažiranja in varovanja njihovih brezštevilnih stvari letno stanejo 22 milijard dolarjev (17 milijard €).

Dejansko imamo v lasti izjemno število dobrin, ki so velik del časa izven uporabe. Namesto, da jih samo kupujemo, si stvari lahko delimo, kar pomeni, da jih na različne souporabljamo. Takšen ekonomski način se imenuje ekonomija delitve (ang. sharing economy) in “trg ekonomije delitve” je danes vreden že 110 milijard ameriških dolarjev (85 milijard €).

Takoj se bo kdo oglasil, češ, da na ta način še bolj prizadenemo ekonomijo. Ker današnja ekonomija v veliki meri še vedno temelji na prodaji novih izdelkov, je ekonomija delitve navidezno res nekaj “slabega”. A s širitvijo ekonomije delitve se ekonomija, ki temelji predvsem na prodaji novih izdelkov, preusmeri na ekonomijo, ki temelji pretežno na storitvah. To pa pomeni veliko novih možnosti in predvsem novih delovnih mest ter velike finančne prihranke za uporabnike – potrošnike.

Ekonomija delitve

Podjetja, ki se ukvarjajo z ekonomijo delitve, ponujajo izdelke v začasno uporabo, kar pomeni, da imajo z njim veliko več dela, kot če ga samo prodajo. Potrebna je široka mreža za dostop do izdelkov, za njihovo vzdrževanje, hranjenje, za svetovanje in za številne druge storitve. Dejansko se lahko odpre več novih delovnih mest, kajti vemo, da proizvodnja izdelkov »ponuja« vse manj delovnih mest (avtomatizacija, robotizacija proizvodnje).

Uporabnikom (potrošnikom) pa se na takšen način zmanjšajo stroški vzdrževanja, skladiščenja in številni drugi stroški, ki so povezani z lastnino stvari. Če avto potrebuješ samo dvakrat tedensko, si ga takrat preprosto izposodiš in plačaš samo njegovo uporabo, kar je bistveno ceneje, kot če ga moraš še vzdrževati, registrirati, servisirati, garažirati itd. Podjetje Zipcar v ZDA je primer, kako neverjetno učinkovit je lahko sistem delitve.

En avto v sistemu delitve avtomobilov nadomesti približno 20 avtomobilov posamičnih lastnikov (izdelava vsakega avta predstavlja precejšnjo obremenitev okolja in naravnih virov), mesečni prihranek uporabnika delitve avtomobilov se ocenjuje na 500 ameriških dolarjev (390 €) v primerjavi s tem, če bi ga imel v lasti. Uporabniki tega sistema bolj natančno načrtujejo svoje vožnje, zato povprečno naredijo 5.500 milj (8.800 km) manj voženj na leto, kot če bi imeli lasten avto, kar pomeni bistveno manjše obremenitve okolja.

A to so samo avtomobili, kakšne neizkoriščene možnosti imamo še na drugih področjih in pri drugih dobrinah oziroma izdelkih. Dejansko lahko postanemo “lažja” družba, kjer ni glavni poudarek na “imeti”, temveč na “uporabljati”. Nenazadnje izdelki in dobrine niso zato, da za njih živimo in delamo, temveč da nam omogočajo, da dobro živimo – in temu se reče blaginja.

Možnosti ekonomije delitve so tako rekoč neomejene. Koliko stvari kupimo, pa jih sploh ne uporabljamo, koliko hrane propade, ker moramo imeti strahovite zaloge – doma, v trgovinah, v ogromnih državnih skladiščih. Hrana bi v sistemu delitve lahko mnogo enostavneje dosegla tiste, ki jo potrebujejo, namesto da vsakdo dela nekakšne strateške rezerve.

Bodočnost ekonomije je rast uporabe dobrin, boljši dostop do njih in izboljšanje njihove kvalitete, medtem ko se hkrati lahko bistveno zmanjša uporaba naravnih virov in obremenitve okolja.

Torej, mogoče je varčevati in hkrati spodbujati ekonomsko in družbeno rast. Iz pretežno industrijske ekonomije moramo končno preiti na pretežno storitveno ekonomijo, utemeljeno na medsebojni delitvi, ki vključuje tudi kvalitetne javne storitve kot so izobraževanje, zdravstvo, kultura itd. To je prava pot k družbeni blaginji.

Ekonomija delitve je prava pot za rešitev krize in za uveljavitev trajnostno naravnane ekonomije in družbe

Vira:

A Free Beginners Guide to the Sharing Economy

Zipcar

Ekonomija delitve