Pips v roki ali pajek na stropu? Zeliščni vrt ali angleška trava in tablete? Reka ali plovno smetišče? … Za edinega neiztrebljenega človečnjaka rodu homo so odgovori jasni.

V genskem skladu tega človečnjaka se je moral zarediti gen, ki mu preprečuje uživanje v pestrosti življenja. Zaradi tega gena se mu pričnejo izločati stresni hormoni, čim se v njegovi bližini poleg sorodnikov, znancev ali v najboljšem primeru sonarodnjakov pojavi še kaj živega. Odkar ve zanje, tudi mikroorganizmi niso več izjema. Posledica neprijetnih občutkov je, da skuša drugačna bitja pobiti, odstraniti ali v najboljšem primeru pospraviti.

Homo živa bitja pospravlja v kletke in ograde, v lončke in gredice, tiste male pa v epruvete. Pospravlja jih lepo po vrstah, da se ne morejo mešati ne z njim ne med seboj. Pospravlja jih tudi po spolu in starosti, ee, namembnosti, ter skrbno uravnava njihove spolne stike. Pospravlja jih, da ima nadzor nad njimi, a temu pravi 'skrb za lepoto in urejenost' ali 'korist'.

Ko homo naleti na kos sveta, ki je spričo njegove odsotnosti razbuhten od raznovrstnega življa, je revež povsem pretresen. Najsi gre za velike gozdove, močvirja, težko prehodna gorovja ali kaj drugega, takoj naredi pospravljalni načrt. Ta vsebuje listo vrst, namenjenih iztrebljenju, vrst, namenjenih izgonu ali izumrtju, in vrst, namenjenih zasužnjenju. Nato se loti dela …

Delo se ne zaključi, ko iz divjine nastane kultivirana krajina. Grda raznovrstnost namreč vseskozi sili nazaj. Čez gredice se brez smisla za razporeditev širi plevel. Na njivah se pase cel kup velikih in malih bitij, razen tistih, ki jim je pridelek namenjen. Korenine in trave uničujejo ceste, ščavje ograje, ovijalke in mahovi pa fasade in strehe. Temu je vendar treba postaviti mejo! …

Da se ne bi rabili spopadati s takšnim krutim okoljem, homoti radi rinejo v mesta. Tam se morajo sicer spopadati s še bolj krutim okoljem, a ker je to sestavljeno skoraj izključno iz sorodnih homotov (in v njih živečih mikroorganizmov), stresni hormoni bržčas nekoliko manj stresajo. A homo tudi tu ne more ubežati raznolikosti. Na podstrešju se mu ugnezdijo ose, v omari se zabubijo molji, preproge naselijo pršice, v kleti pa se nastani zidna plesen. Boj za svet samih homotov se nadaljuje …

Ker je ta boj vsled napredka kemije, strojništva in razmnoževanja vedno bolj uspešen in lahek, si lahko homo dandanes privošči igranje. Tako je izumil zaščitena območja, ee, begunska taborišča za izgnane vrste. Tam jih le redko pobija, izganja in pospravlja; raje jim pusti, da to počnejo med seboj. Homo se v teh peskovnikih igra zaščitnika narave; svoj pospravljalni nagon zadovoljuje z opazovanjem, krmljenjem, preseljevanjem, cepljenjem ter opremljanjem z oddajniki.

Druga igra pa je značilna predvsem za mesta. Homoti v svoja monokulturna (homokulturna) bivališča pripeljejo živali in rastline ter se igrajo, da gre za homote. Hranijo jih, crkljajo, se z njimi pogovarjajo in se delajo, da jih ta bitja razumejo.

Zanimivo pri vsem tem je, da enaka skrbnost, kot velja za pospravljanje živih bitij, ne velja za neživo naravo. Z njo ravnamo kot krdelo lačnih svinj z zelenjavnim vrtom. Prekopljemo jo, napol poglodamo in gremo dalje, ne da bi karkoli pospravili. Še največ pospravljanja so deležne naše smeti, s katerimi gnojimo okolico svojih bivališč, kot nekoč v prazgodovini, ko je bilo to še v obče dobro …

In kaj imamo od tega, da smo trenutno najuspešnejša vrsta vretenčarjev na svetu? No, vsak bi znal našteti nekaj koristi pospravljanja planeta in mnogi bi jih ocenili više kot slabosti. Največ koristi pa bodo nedvomno imele vrste, ki bodo preplavile opustošenje, ki bo ostalo za nami, ko bomo končno izumrli …