Danes skoraj ne mine dan, da ne bi v medijih kdo omenil znamenitega vprašanja: »Kje neki so mladi? Prihodnost je v njihovih rokah, oni pa stojijo in se nič ne borijo zanjo.« Splošno pričakovanje javnosti (še posebej intelektualnega dela) je torej nekakšen divji, nebrzdan mladinski upor zoper državno avtoriteto in stvaritev nekakšnega alternativnega družbenega reda. Zgolj običajno umetniško ali intelektualno delovanje ni dovolj (meni so v nekem spletnem komentarju recimo očitali, da sem preveč analitičen in premalo uporniški); zahteva se fizična akcija, revolucija. Vzporedno s tem pričakovanjem se seveda širi tudi razočaranje, saj z izjemno kamenjanja parlamenta in januarja končane zasedbe filozofske fakultete ni nobenih znakov, da bi se takšna revolucija pripravljala. Ravno nasprotno, zdi se, da se mladina čedalje bolj vdaja v enolično rutino vse dlje trajajočega šolanja, ki jo razbija divje vdajanje hedonizmu in opitosti. Grdi mladi, nič se nočejo boriti zase in druge.

V tej perspektivi je potrebno opozoriti na dve zanimivi podrobnosti.

Prva je ta, da je mladinski upor zahteva in ne priporočilo. Ljudje, ki se pritožujejo nad neaktivnostjo mladih ne pričakujejo zgolj neke mladinske akcije, temveč točno določeno mladinsko akcijo, ki naj ne bi služila zgolj mladini, temveč celotni družbi in mora biti (večina pozivov prihaja z levice) demokratična, socialistična in ateistična. Sam se osebno sicer strinjam s temi cilji, toda kljub temu mi ni všeč, da naj bi se zanje boril zato, ker mi starejša generacija, ki sicer trdi, da je njeno »uporniško obdobje« že mimo in da zato ne more sodelovati, to naroča. Mladinska revolucija je tako že vnaprej »ukradena«.  Od mladine se namreč pričakuje, da se bo uprla, ampak, da bo rezultat upora takšen, kot si ga želi starejša generacija. Mladi naj se torej borijo, stari pa bodo pisali bojne plane.  

Druga podrobnost je seveda ta, da je sedanje ravnanje z mladimi tako, da jih aktivno odvrača od vsega, razen pasivnosti. Ena prvih stvari, ki jih družba dopove mladim, že takoj, ko stopijo v vrtec, je to, da naj svoja mnenja zadržijo zase, saj jih ne bo nihče poslušal. To je v skladu s sporočilom zgornjega odstavka o tem, da se od mladine želi akcijo, določanja akcije pa se ji ne dovoli; obstaja pa drugačen ugovor. Danes najdemo čedalje več pritožb nad mladino, češ, da je razvajena in neodgovorna, vse zagledana in brez discipline. Večinoma gre za precej reakcionarne ugovore v stilu: »mi smo nekoč vikali starše, v šolah so nas pretepali, trdo smo morali delati in enako mora veljati še za današnjo mladino.« Malo sicer pretiravam, ampak večinoma gre za to, vzorce iz preteklosti se skuša nadaljevati v večnost. Nekoč sem že odgovoril na tovrstne obtožbe, čeprav morda ne dovolj neposredno; dokler lahko stara generacija presoja mlado po svojih standardih bo rezultat mladim v škodo, če pa bi enkrat lahko mladi po svojih standardih ocenili stare, pa bi dobili ravno nasprotne rezultate.  

Argumenta »kar smo morali mi, morate tudi vi« je silno pogost v vzgojnih priročnikih, še posebej pa v šoli. Kadar učenec na kateri koli ravni izobrazbe zahteva kakšno spremembo ga zavrnejo z besedami: »če smo mi preživeli, boš ti tudi.« Te besede so pomenljive, saj v sebi združujejo priznanje, da stare metode niso bile ustrezne in trditev, da ima stara generacija pravico te vzorce nadaljevati. Ta odgovor torej ni nekakšen trik, s katerim naj bi mladino prevarali ali nalagali, da se podredi ukazom. Je preprosto postavitev pred dejstvo, da bodo z mladim človekom ravnali tako, kot se bodo (stari) sami odločili. Hlapčevski odnos se torej nadaljuje. Ta vzorec še poudarja dejstvo, da mladi ne smejo sodelovati pri sooblikovanju svojega izobraževanja in seveda to, da so vse organizacije, ki se z mladimi ukvarjajo kronično podfinancirane. Tukaj ne želim govoriti o kaki teoriji zarote, ampak, če se ti zgodi, da si v drugem razredu do krvi odrgneš noge na robu stola, ki je zaradi starosti obrabljen do trsk, v devetem ješ hladno hrano pripeljano od nekod drugod, ker šolska kuhinja ne ustreza sanitarnim predpisom, v gimnaziji pa naletiš na učitelje, ki sanjarijo o ponovni vzpostavitvi telesnih kazni, to nate pač deluje depresivno, saj dobiš občutek, da ne gre samo za naključje, da si torej tisti, ki mu je vedno posvečeno najmanj pozornosti in je vedno, skoraj brez zaščite, izpostavljen (ne)milosti svojih nadrejenih.

Toda zakaj sedaj vpletam šolo v razpravo o upornosti mladih? No, šola je v življenju velikanske večine mladih ena najpomembnejših sil, ki porabi večino njihovega časa in v veliki meri določa, kaj bodo mladi delali (če ne drugega pač zahteva toliko časa, da mladim prepreči svobodno odločanje o aktivnostih) in seveda tudi to, kaj bodo vedeli. Razumevanje obravnave mladine v šolah je torej bistveno za razumevanje mladih. Tu se seveda vpletejo problemi, saj mladim govor o šoli običajno ni dovoljen, saj so »še premladi, da bi vedeli, kaj je dobro«, zato je njihovo mnenje prav gotovo napačno. Poleg tega je ocenjevanje proces, ki običajno poteka v odsotnosti prič in materialnih dokazov, zato se lahko negativna mnenja, če se že izrazijo, hitro, neuradno in neugotovljivo kaznujejo. No, če bi moral šolo opisati čimbolj nakratko, bi rekel, da gre za organizacijo, ki je še bolj reakcionarna od katoliške cerkve. Večina učiteljev, ki jih poznam, recimo meni, da je rešitev za sedanje probleme šolstva vrnitev v preteklost.  Če želimo šolstvo popraviti bi se morali po njihovo vrniti v stanje »pred reformami« se pravi nekam v začetek devetdesetih, ko še ni bilo devetletke ali bolonje ali še bolje kar v kake še starejše čase.

Kako naj bomo torej mladi zainteresirani za šolanje, če pa obstaja močna težnja po tem, da bi bili tako predmetnik, kot tudi metode in vsebine pouka čim bolj podobne tistim izpred nekaj desetletij? Kako naj najdemo motivacijo za delo, če pa je jasno, da bo naučeno v izrazitem neskladju s potrebami? Tudi za to obstaja izgovor. Šola ne sme vzgajati dobrih delavcev temveč dobre ljudi, zato se morajo mladi šolati v »tradicionalnih« veščinah in ne tistih, ki omogočajo zaposlitev. Če bom kdaj pristal na zavodu se bom spomnil, da če že nimam hrane, ker nisem zaposljiv, imam ravno na račun tega dušo pravega človeka izklesanega v, kot je rad ponavljal minister Lukšič: »enem od boljših izobraževalnih sistemov Evrope.« 

No, pa smo ugotovili, kje smo mladi. Smo točno tam, kamor nas je družba postavila; na mestu ljudi, za katere je dobro vse, kar dobimo, ki moramo sprejeti vse, kar se nam da in vse, kar se nam naroči ter se nas, v naše dobro seveda, šola v sistemu, ki ne priznava sedanjosti in nas, znova v naše dobro, indoktrinira v poslušnost.