Neznanec (Unknown, Jaume Collet-Serra, 2011)

Identiteta človeškega bitja je daleč od kake samoumevnosti. Tako slavljeni moderni Ego ali Jaz na primer nima nobene vsebine in nobene vnaprej določljive identitete. Descartesu je bilo to popolnoma jasno. In da prebiva znotraj človeka še eno bitje, Subjekt namreč, je tudi jasno. Torej nikakor ne moremo reči, da je Jaz identičen s seboj in da ve, kdo ali kaj je.

Kar je stalnica znotraj, v človeku, je natanko razloček, diferenca, zaradi katere Jaz lahko obstaja, ne more pa biti identičen s seboj. In Subjekt ni čisto nič drugega kot ta diferenca.

Doktor Martin Harris (Liam Neeson) pripotuje s čudovito soprogo Elizabeth (January Jones) v Berlin na kongres. Zaradi spleta povsem nepredvidljivih okoliščin pristane v bolnišnici, z razbito glavo. Ko se prebudi iz kome, ima občutek, da je še vedno Martin Harris, toda ljudje okoli njega, vključno s soprogo, so drugačnega mnenja. Ves svet se nenadoma zamaje in začne razpadati. Če Martin Harris ni Martin Harris, potem tudi realnost ne more biti realnost.

Martin se trudi dokazati svetu in sebi, da je zares Martin, kar pomeni, da se trudi tudi dokazati, da je realnost to, kar je.

Svet namreč ni zbiralnik, posoda, v kateri živimo, ampak je odprta multipliciteta.  

Toda zgodi se nepredstavljivo: Martin v določenem trenutku izve, da zares ni Martin. Pravzaprav izve, da je Martin zgolj krinka, pod katero je delal kot najeti morilec. Ko se je zbudil iz kome, je zares verjel, da je Martin, kar je v nekem smislu tudi bil, zato ga je bilo treba ustaviti, saj je javnosti razkrinkal samega sebe; javnost ne bi smela izvedeti, da obstaja Martin Harris, saj ta ni znanstvenik, ampak je morilec.

Martinova izkušnja je vsekakor zanimiva: iskreno je prepričan, da je Martin, v nekem virtualnem svetu tudi zares je Martin, toda v aktualnem svetu nihče ne bi smel vedeti, da je Martin. Govorimo natanko o prehajanju iz enega sveta v drugega, od ene identitete k drugi.

Vsak človek je zmožen za tako prehajanje, zato pravimo, da nikoli ne živi v enem samem svetu in nikoli nima ene same identitete.

Ideja virtualnih in aktualnih svetov je velik napredek v novoveški filozofiji in znanosti, saj zaradi nje ni več mogoče zagovarjati empiristične ideje o obstoju enega samega objektivnega sveta. Skupaj s to idejo pa se razvija še ena, nujna ideja: ideja svobode. Človek je svoboden, da prehaja iz enega sveta v drugega. Nič več ni vezan na obstoj enega samega empiričnega sveta, a saj tudi ta nikoli ni obstajal.

Človek je po naravi svoboden, da ustvarja svetove. Taka je izkušnja svobode, ki pomeni denaturaliziranje narave. Človekova narava je torej taka, da lahko denaturalizira naravo. Svoboden človek zato, strogo vzeto, ni naravno bitje, ni subjekt narave, ampak je denaturalizirano bitje, ki se ne vrača k naravi, ampak ustvarja nove svetove. K naravi se ne more vrniti, saj nikoli ni obstajala drugače kot izmišljotina.

Izkušnja svobode je zato v nekem smislu grozljiva, uncanny. To je izkušnja, da ne obstaja noben temelj, da ne obstaja ultimativno naravno sidro, ki bi zaustavilo človekovo prehajanje iz enega umetnega sveta v druge. Prehajanje iz enega sveta v drugega pomeni odpiranje novega prostora, ki je prostor pomena; torej ne pomeni odpiranja in zagotavljanja (drugačnega) pomena.

Vse to je zelo naravo in je vpisano v samo realnost, ki lahko postane eksistenca. Odpiranje novega prostora je zato vedno presenetljivo in zbuja presenečenje; drugače niti ne more biti. V novem prostoru je pomen vedno nov in drugačen. Nov prostor je vedno svoboden.

Zakaj moramo misliti svobodo? Misliti jo moramo zato, ker je nujni naravni element naše eksistence, ker brez njega eksistence sploh ne bi bilo. Če torej ne mislimo svobode, ne mislimo eksistence in ta ni mogoča. Človek eksistira zgolj v svobodi, kot svoboden, pravi Jean-Luc Nancy, to pa pomeni, da mora misliti svobodo, svojo eksistenco, če sploh hoče eksistirati. Če torej ne misli, ne eksistira.

Mislim, torej sem pomeni Mislim, torej eksistiram. Hendikep v tej perspektivi pomeni dvoje. Prvič. Človeško bitje eksistira le, če misli samo eksistenco, kajti brez njegovega svobodnega delovanja eksistenca ni mogoča. To preprosto pomeni, da ni gospodar v svoji hiši, da potrebuje eksistenco, da si jo mora zagotavljati, kot tudi eksistenca potrebuje njegovo svobodno ali anarhistično delovanje, saj ne obstaja naravi ali transcendentni temelj ali gibalec, ki bi omogočal eksistenco in človekovo svobodno delovanje. Drugič. Hendikep pomeni, da se lahko človek tudi svobodno odreče svobodi in s tem eksistenci. Na ta način preneha eksistirati in zgolj še obstaja oziroma živi (če se ne obesi na prvo drevo).

Svoboda obstaja, če obstajajo pirati, kot bi lahko parafrazirali Nancyja. To pomeni, da si pirati svobodo preprosto vzamejo, vzeti pa jo morajo, če hočejo eksistirati. Brez njihove želje po eksistenci ne more nič eksistirati.

Svoboda je zaradi tega dejstvo razuma, kot pravi Kant, ki vselej že obstaja, saj so vedno na delu pirati, brez katerih eksistenca ne bi bila mogoča. Eksistenca se torej legitimira z majhno pomočjo subjekta, ki je svobodni subjekt uma. Njegova naloga, dolžnost, obveznost je, da skrbi za svobodo in eksistenco. Skrbi tako, da se podreja praktičnemu umu, ki je volja, kot je pokazal Kant. Volje torej nima subjekt, saj je sam praktični um že volja, ki se ji je treba podrediti – zato subjekt, podložnik.

Subjekt je bitje transcendence, transcendenca pa pomeni prehajanje k mejam eksistence. Vzporednico najdemo v analizi: diskurz analize pripelje pacienta k meji, kjer se zave sebe kot subjekta in izkusi nedoločljivost eksistence. Subjekt se kot podložnik podredi zakonu, ki je zakon svobode. Ko se tako podredi, proizvaja eksistenco, ki je možna le kot preseganje sebe. Subjekt tako naredi, kar mora, kar je treba, kar je nujno za eksistenco – eksistenco potrdi kot eksistenco, kot vselej aktualno svobodo. Na ta način subjekt tudi ustvari samega sebe – kot subjekt postane subjekt eksistence, ki jo je sam aktualiziral. Vstopil je v prostor, ki ga je sam odprl in naredil odprtega, čeprav prostor drugačen kot odprt niti ne more biti.

Subjekt ni svoboden, saj svoboda ni njegova lastnost. Subjekt je vselej znova lahko svoboden, saj je zmožen za svobodo in eksistenco, če se podreja sami naravi eksistence.