Zahodnocivilizacijski okopi okoli nasilja se sesedajo in zidovi se krhajo. Uroki 'poglej stran', 'ugrizni se v jezik', 'delaj se, kot da ni nič', 'to se me ne tiče' in podobni počasi, a vztrajno izgubljajo moč. Prazno govorjenje 'potrpi, pa bo bolje', zveni vedno bolj prazno. Vsemogočnost vladarjev je tod že dolgo časa le snov za pravljice. Javna mučenja in usmrtitve so izključno vojni pojavi. Lov na čarovnice velja samo še za Rome in istospolne, pa še zanje manj kruto in skoraj nikoli tako pogubno kot nekoč. Spolno nasilje in pretepanje otrok vodita tudi sprevod zasebnega nasilja na smetišče zgodovine. Za njima hodijo nasilje v družini, vrstniško nasilje, nasilje na delovnem mestu … Le prijatelji se še strumno držijo za vrat …

Zadnjič je znanec pripovedoval o prijatelju, ki ga je drug prijatelj 15 minut držal na tleh z nožem na vratu. Potem so ga nekako uspeli umiriti in spraviti stran. In obvestili policijo? Ha ha! Fantje so sedli in se pogovorili, prespali, se streznili in zadeva je bila rešena … Do naslednjega spora …

Nekoč mi je sošolec pripovedoval, kako je v gostilni ujel delček pogovora pri sosednji mizi. En silak se je potožil drugemu: »Ej, ko sem te zadnjič mlatil, ej, mene je roka bolj bolela kot tebe fris!«

V srednješolskih časih sem prisostvoval pretepu med dvema sošolcema. Eden je rekel drugemu: »Trikrat me lahko udariš. Če bom padel, si zmagal, če ne, pa te bom potem razbil.« Sitnaril je tako dolgo, da ga je drugi res trikrat tresnil, čeprav tega ni hotel. Potem sta se še malo prerivala in počasi prenehala. Navsezadnje sta, kolikor ju poznam, razmeroma umirjena človeka. Tudi ostali prisotni smo bili umirjeni, zato smo ju zgolj gledali in zraven razpravljali.

S pretepači se praviloma nisem družil. Če bi se, bi nedvomno lahko naštel še dosti takšnih prizorov. Ne le naštel – tudi nastopal bi v njih. Kot sem v 4. ali 5. razredu osnovne šole, ko sva se s sošolcem boksala v rame ves glavni odmor. On mene pa jaz njega, ves čas s tepeno roko v tepeno roko. Ena od mnogih različic vsakdanjega merjenja moči med dečki … Ker sva bila oba za, niti ne bi sodilo v okvir vrstniškega nasilja …

A dečki in deklice zrastejo. Nekateri, žal premnogi, zrastejo v nasilneže. Družinske člane pričnejo pošiljati tja, kamor so prej oni pošiljali njih. Nadevajo jim okove, kakršne so prej oni nadeli njim. Tudi mahnejo jih, kot so se od njih naučili. Pretepejo punco, kot je ata tepel mamo. Dajejo v nič fanta, kot je mama zaničevala ato. Babici ukradejo denarnico, kot je ona njim ukradla želodce in jih polnila po svoji volji. Najprej svoji babici, potem pa še kakšni drugi … Nato preoblikujejo obraz in ten kakšnega pedra ali tujca, za katere so vse življenje poslušali, da so ničvredni in nevarni. Poklepajo smetnjak, ogravirajo avto ali preuredijo interier. Nikoli niso imeli čisto svojih stvari in varnega prostora, da bi se lahko naučili spoštovati meje. Karkoli so v življenju storili, so bile posledice nepredvidljive, neobvladljive in večinoma neprijetne. Niso se mogli naučiti, kaj je prav in kaj narobe, ker je bilo vse ali narobe ali neopazno. Črne kronike so polne teh razgrajačev, ki v domačem ali javnem okolju vsake toliko prestopijo mejo zanimivosti za novinarje. Še več je takšnih primerov, ko prestopijo mejo zanimivosti za policaje. A to je le majhen delček vseh primerov, ko prestopijo mejo …

In ti ljudje imajo prijatelje – prijatelje svoje baže. Kaj se zgodi, ko prestopijo mejo v prijateljskem krogu prestopnikov? Zgodi se prijateljsko nasilje …

Zgornji primeri so samo ena plat tega nasilja – burna, hitra in kratka. Kaj pa tisto uravnano, redno in trajno prijateljsko nasilje? »Zakaj še hodiš s to babo? Kaj vidiš na njej? Poglej, kako je fukjena!« »A še vedno imaš to jakno (frizuro, čevlje)? Malo se zrihtaj, da ne boš izgledal kot en kmet!« »Če si z nami, boš pil, sicer pa lahko greš!« »Kaj; ne posodiš mi mopeda (denarja)? Koliko časa sva že prijatelja? Jebi se, če si takšen!« In to so takšne preproste, vsakdanje, na prvo žogo. Če se primejo, sledi izkoriščanje, speljevanje spolnih partnerjev in še kaj. Dečve, ki znajo duševnemu nasilju ukrojiti celo kolekcijo 'nedolžnih' oblačilc, bi verjetno lahko pristavile marsikaj … Prijatelji se dobro poznajo. Poznajo svoje močne in šibke točke in imajo čas, da si skušajo drug drugega podvreči. Kot v družini ali na delovnem mestu …

Prijateljstvo je v primerjavi z družino in službo na prvi pogled najmanj obvezujoče. Pa je res? V manjših krajih so prijatelji preprosto vsi, ki so enako stari. Zamera med njimi lahko koga stane zamere večine ljudi, s katerimi se sploh lahko druži. In v mestih? Ljudje so zaposleni in imajo družine. Čas za peščico prijateljev je omejen. Kdor jih izgubi, nima časa za ustvarjanje novih prijateljstev, pa tudi zanimanja ni zanj, ker imajo vsi že svoje prijatelje. Ostane sam.

In zdaj se lahko spet vrnemo k nasilnežem, ki so prijatelji in imajo prijatelje. Če te prijatelj nasilnež pretepe, pa se nehaš družiti z njim, se bo za tvojim hrbtom godilo marsikaj. Tudi kakšna brca zna prileteti od tam. Če ga prijaviš … Zato se to ne dogaja, dokler nekdo ne konča v bolnišnici, do vratu v dolgovih ali v mrtvašnici.

Lahko bi nam bilo vseeno za te ničpride, naj se trpinčijo in pobijajo med seboj. Ja, če bi se samo med seboj! A trpinčeni nasilnež je še bolj nasilen, ko ima sam možnost trpinčiti. In pošast, ki vežba na prijateljih, še bolj vešče in grozovito trpinči neprijatelje …

Zato bi bilo dobro začeti govoriti tudi o tem.