Zgodovinski pogledi – IV
Obstaja odprti scenarij, ki se imenuje preživetje kapitalizma. Nastaja sproti, da ne bo kdo pomislil na kakšno vnaprejšnjo zaroto ali celo Božji načrt. Nastaja zelo spretno in ima celo vrsto scenaristov, ki ga sproti prilagajajo novim razmeram. Demokracija v njem preprosto ni več predvidena, zato ga pišejo ekonomski, finančni in politični eksperti. Navadni ljudje, ki potrebujemo trdo roko in gospodarja nad seboj, namreč niti na razumemo, v kakšnem svetu živimo, in nam ne morejo prepustiti, da bi pokvarili scenarij ter spravljali svet v težave zaradi nevednosti, saj vendar nismo eksperti. !!??
Zgodovina bo zato postajala vse pomembnejša. Primer. V totalitarnem socializmu, v katerem so govorili celo o zarotah pokvarjenih in moralno izprijenih komunistov, ki so nenehno krožili po različnih ministrstvih (natanko tako, kot krožijo njihovi sodobniki), nisem za svoje šolanje plačal niti dinarja. Sistem je bil seveda totalitaren, kot radi verjamejo nekateri zadrti politiki, a šolanje je bilo zastonj. In to nikakor ne pomeni, da je bilo tudi zaman, ker je bilo kakovostno. In zastonj je bilo še kaj drugega, ne le šolanje, vključno z univerzitetnim.
Za magisterij in doktorat nisem plačal dinarja. Direktor institucije, v kateri sem bil zaposlen, se je strinjal, da je znanje moč in šolnino je poravnala institucija, kot bi mignil, ker je bila zares zainteresirana za znanje, ki sem ga usvajal.
Danes je bistveno drugače, čeprav domnevno živimo v svobodnem demokratičnem svetu, kot pravijo; tudi če na primer ponarediš spričevalo, si še vedno lahko poslanec z bajno plačo & dodatki. Politiki in ekonomisti (pa tudi drugi) mantrajo, da je treba jemati delavcem, zlasti v javnem sektorju. Učinkov od jemanja ni in jih tudi ne bo, kar je jasno že sedaj. Pravzaprav učinki bodo: več depresivnih ljudi, več samomorov, več revščine in manj motivacije za delo.
A kam se steka denar, saj ne izpuhti na Luno? Marx je že davno tega pokazal, da kapitalisti pobirajo profite oziroma dobičke. Delavci seveda delajo, zato se tudi imenujejo delavci. Kdo potemtakem ustvarja dobičke? Kapitalisti? Marx je bil zelo jasen: kapitalisti zlasti nujno potrebujejo kredite, da bi jutri pobrali dobičke, pa naj jih ustvarja kdorkoli. Sedaj je pomembneje, da vemo, kakšen pomen imajo krediti.
Prav zdaj nam namreč solijo pamet, da jih moramo vračati. Jaz na primer nisem najel enega kredita in nimam nobenega dolga. Kdo ga je potemtakem ustvaril? Logika kupi sedaj, plačal boš kasneje je seveda logika samega kapitalizma. Meni ni niti približno všeč, saj sem otrok socializma, ki je že takrat dobro vedel, da je smiselno zapraviti samo toliko, kolikor imaš. In nihče me ni priganjal, naj najemam kredite, zato tudi nobenega nisem najel. Ker nisem nobenega najel, nimam dolgov; nimam niti enega samega centa dolga.
Pa vendar naj bi odplačeval dolgove nekoga drugega! Ni načina. Marx je namreč vedel še nekaj drugega: akumuliranje kapitala ni brez povezave z naraščanjem dolgov. Dolgovi so namreč izjemno pomembni. So tudi orožje. Kdor ima dolžnike, je zato neverjetno močan, saj nadzoruje celo vrsto zadev. Dolgove je vsekakor dobro imeti, če ste na strani izterjevalcev, ne dolžnikov.
Iz zgodovine kapitalizma pa smo se naučili še nečesa: kapitalizem je namreč smrtno resno zainteresiran ZA dolgove. Ko ni več dolgov, namreč ni več kapitalizma!!! Dolgovi torej preprosto morajo biti, zato je govorjenje o njihovem vračanju čisto sprenevedanje.
Kljub temu bi se morali radostiti, pravi David Harvey. Ko bomo odplačali vse dolgove, bo namreč konec kapitalizma. Radostimo se torej. Odplačajmo dolgove, stisnimo pasove in kapitalizma kratko malo ne bo več. Če ni akumulacije dolgov, namreč ni akumulacije profitov in pod resnim vprašanjem se znajde sam kapital, kot ga poznamo.
Kapitalisti seveda niso naklonjeni taki ideji, zato nam sprenevedavo žugajo. Kdo nam potemtakem danes žuga s prstom? JJ? Daleč od tega – bankirji nam žugajo, JJ je zgolj njihova izpostava. Poslušajte ga natančno, pa boste takoj slišali, kdo je zadaj.
Nemudoma odplačajte dolgove ali pa boste tenko piskali, pravijo. Tako pravijo bankirji, a v ozadju so lastniki kapitala, ki potrebujejo profite, zanje pa nujno potrebujejo kredite. In da ne bo nesporazuma: kapital ni denar, to so družbeni odnosi. Pa državniki? Se jim pridružujejo, ker se jih bojijo, zainteresirani pa so tudi za moč, oblast, kajti brez tega ni družbenih odnosov, kakršne hočejo.
Vseh povezav seveda ne vidimo, kajti Kapital je kakor Vatikan – nikoli ne moreš dlje kot do šestega tajnika. Obstaja črta, ki jo lahko prestopijo samo redki izbranci, ki se obnašajo kot svečeniki v templju.
Torej hočete reči, da svet obvladuje nekaj sto ali še manj bankirjev in lastnikov Kapitala? JA. Ali to pomeni razredno dominacijo oziroma prevlado? Seveda.
Paradoks je, pravi Harvey, da živimo v razredni družbi, v kateri lahko govorite o čemerkoli, le o razredni prevladi peščice elitnežev ne. Lahko govorite o demokraciji, kolikor hočete, lahko kritizirate in izražate mnenja, le o prevladi in o realnih družbenih razmerjih moči ne smete razmišljati ali glasno govoriti.
Razpravljajte torej o fuzbalu, vremenu, modi in pop kulturi, le o Kapitalu ne. Prevlado morate pustiti pri miru, čeprav je dolg, o katerem nenehno govorijo, neposredno povezan natanko z njo oziroma z družbenimi odnosi. Pomembni so namreč odnosi, ki se ne smejo spremeniti – ljudje morajo ostati pokorne ovce.
Kakšna je skorajšnja zgodovina? Zelo preprosta: dolgovi naj naraščajo, vsaka nova vlada jih je najela več, potem pa so se nekega dne oglasili, da je treba vzeti upokojencem, dojenčkom, doječim materam, učiteljem in vzgojiteljem, medicinskim sestram in drugim parazitom, ki ne vedo, kaj je gospodarstvo ali realni sektor, kot ga ljubeče imenujejo, da bomo odplačali dolg, ki ga nismo ustvarili, saj so ga najemali oni.
Zakaj bi to naredili? Da se znebijo sociale, humanistov, kulturnikov in vseh drugih, ki jim niso všeč, seveda. Žuganje, o katerem sem že govoril (plačajte zdaj ali pa boste drugo leto plačali dvojno), ni nič drugega kot razredni napad na najrevnejše, najbolj izobražene, najbolj nemočne in najbolj ranljive prebivalce oziroma državljane, ki pa imajo v resnici strašno moč, saj so svobodni.
Slika je jasna: novi svetovni red, o katerem govorijo, pred desetletji pa sta o njem govorila že gospod Reagan in gospa Thatcher, terja pripadnike elit, bogataše, bankirje, revnih in kritično mislečih pa se je treba preprosto znebiti, saj so za Kapital zgolj strošek.
Česa se torej pripadniki elit oziroma elitnega družbenega razreda najbolj bojijo? Množic & demokracije. Te namreč niso preveč zainteresirane za večno prestrukturiranje trgov, od katerih nimajo čisto nobene koristi. Nenehno morajo trošiti nove in nove dobrine, toda v resnici ne akumulirajo skoraj ničesar. Vse se namreč steka v roke vladajočega razreda. Njihovi pripadniki danes dobro vedo, da so najpomembnejši trgi finančni. Časi so se namreč spremenili. Torej jih je treba ohraniti in še širiti čez vse meje. Zaradi profitov, seveda, ne zaradi ljudi, in zaradi Kapitala.
Zadeva je zelo preprosta. Marx jo je imenoval fiktivni kapital. Za lažje razumevanje njegovega koncepta si oglejmo konkretni primer iz neposredne bližine, ki ga navaja tudi David Harvey. Podjetje gradi stanovanja. Kje dobi denar za gradnjo? V banki, seveda. Stanovanja nekdo kupi. Kje dobi denar? V banki ali drugi finančni instituciji, kjer najame stanovanjski kredit. Kdo ima vse niti v svojih rokah? Saj je očitno.
Koncept fiktivnega kapitala je izjemno dober, saj nam pove, da bo v prihodnosti vse več ljudi na tem planetu iskalo hrano za preživetje, pripadniki elit pa bodo imeli na svojih bančnih računih milijarde in bilijone dolarjev.
In potem dostojanstveniki pravijo, da je vse skupaj povezano zgolj s pomanjkanjem krščanskih vrednot in s krizo, v kateri se je znašla tradicionalna (sic!) družina, v kateri smejo biti zgolj oče, mati in otroci. ???
Sicer pa je imel JK dva očeta.
May 06, 2012