Kar naj bi se ob številnih predpostavkah utegnilo zgoditi, bi se ob številnih predpostavkah lahko tudi zgodilo, če… Tako razmišlja večina nogometnih navijačev, še posebej potem, ko jo je njihova ljubljena četica dobila po nosu. Ja, kamorkoli se ozreš, sami nogometni strokovnjaki. Samo še Micka Kovačeva ni in ne vem, zakaj še ona ni in kdo je temu kriv.

Tudi jaz si ne pustim kratiti te pravice. Pri čemer se najprej vprašam, kaj nogomet sploh je. Rekli so nam in od tega naj ne bi odstopili niti za mišji brk, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Pa bodi tako – ker so pač tako rekli.

 Kaj neki pa vidimo, če pogledamo stanje na terenu pod drobnogledom?

1. Avt: Naj bo avt še tako očiten v korist moštva A, se zanj poteguje tudi moštvo B. In če je moštvo B slučajno domačin, se zanj poteguje ves stadion. In če je tekma mednarodnega značaja, se za neobstoječi avt v korist moštva B poteguje vsa nacija. Nam je to nekam znano?

2. Prekršek: Igralec prehiti nasprotnika, ta ga spotakne, hkrati pa dvigne roke v najbolj sveti nedolžnosti, kakor da njega sploh ni bilo poleg ob tem prekršku. Nam je to nekam znano?

3. Moška igra: Denimo izvajanje prostega strela – igralci v kazenskem prostoru držijo ali vlačijo  drug drugega za dres kakor ravsajoče se okajene babe. Nam je to nekam znano?

4. Ni je športne zvrsti, kjer se ne bi tako odkrito tolerirala šovinizem in nacionalizem. Nam je to nekam znano?

5. V tej igri je bolj izražena želja ne dobiti kot dati gol. Nam je to nekam znano?

Pred nadaljevanjem se najprej odkrito vprašajmo, ali je v zgornjih točkah kaj pretiravanja ali celo neresnic.

Bodimo pošteni – torej brez »ampak,« »če,« »pa,«…

Če torej strnemo pet zgornjih točk, smemo prostodušno in iskreno priznati, da t.i. najpomembnejša postranska stvar na svetu v veliki meri temelji na prevarantstvu, laži, neviteštvu, nestrpnosti in strahopetnosti. In potem se je treba samo še vprašati, zakaj neki je ta igra tako popularna. Je to zato, kar nam je tako blizu biti prevarant, lažnivec, nevitez, nestrpnež in strahopetnež?

Gliha vkup štriha, bi se temu reklo po domače.

In tisti, ki se je ob tem najbolj razhudil, češ da neodgovorno ali celo nagnusno poenostavljam reči, da ga žalim ali blatim njegovo čast, tak je prisrčno naprošen, da se isti hip postavi v prvo vrsto po vprašanju naštetih lastnosti.  

 Smo se razumeli? Smo se resnično razumeli?

Še ne?

No, pa se dajmo z nogometnih stadionov preseliti na še eno množično gibanje. Z vseh strani se namreč zgrinjajo protestniki proti temu ali onemu, vsem se grozno krati pravica do tega ali onega, vsi bi bili radi enaki… in tako naprej in tako nazaj. Toda kaj najprej opazimo? Opazimo iste obraze kot na nogometnih stadionih.  

Taisti obrazi, taisti nogometni strokovnjaki, taisti prevaranti, lažnivci, nevitezi, nestrpneži in strahopetneži bi torej radi preobrazili svet?

In tako je že dolgo. Iz razmišljanj taistih obrazov, opeharjenih za pravico in enakost, so se rodile religije, vzniknili so redi in sistemi in raznorazna revolucionarna gibanja – pa je to vse skupaj ena sama domišljavost pobudnikov, ki so si domišljali in si še kar naprej domišljajo, da vedo, kaj je za človeka dobro in zlo, da vedo, kaj je dobro in pravično, kajpak z dvignjenim palcem v opozorilo – ker gorje tistemu, ki tu še išče ali dvomi! Žal tega, kaj je dobro in zlo, ne ve še nihče. Razen nemara tisti, ki ve, da človek in vse živo naokoli nista namen, ampak sta samo most za naslednje rodove. Tisti, ki ljudem ustvari cilj in da zemlji smisel in prihodnost.

Na tej točki je še kako na mestu naslednje vprašanje: kako trden je lahko most za naslednje rodove, če pa je ta most zgrajen na prej omenjenem prevarantstvu, lažnivosti, neviteštvu, nestrpnosti in strahopetnosti? Kakšen sploh je lahko to most? Še bolje – ali je to sploh lahko most?

»Ah, kaj – prazne marnje,« poreče večina, »vedno je nekako šlo. In vedno bo nekako šlo.«

Kdo neki je ta večina, nam je že bolj jasno, v njihovi izjavi pa moti beseda »nekako.« To je beseda za podpovprečne, to je beseda za pobiralce vsakršnih drobnih koristi, to je beseda za branjevstvo. Razmišljanje branjevcev pa – povsem jasno! – ne seže čez malikovanje obdobij idealov brez vsebine, ne seže čez vladavino površinskih užitkov in razsipnosti, navideznih dobrin in izobilja, ne seže čez bebave pravljice o posvetnih in duhovnih rajih, pri čemer se ti branjevci sploh ne zavedajo, da imajo od njihovega malikovanja resnično korist le finančne tolpe, cerkev in vsi po vrsti skorumpirani državni uradniki ter njihovi priskledniki.

Niti predstavljati si ne moremo, kako neodgovorno in naivno smo sami sebe pustili zapeljati se sodrgi teh čezštevilnih branjevcev, njihovi miselnosti in malikovanja. Pa naj so to pastirji Vatikana s svojo gnusobo od gnusobe: »Jaz sem resnica,« naj so to do kraja zavržene dogme marksizma, naj je to umobolni model parlamentarne demokracije, ki dovoljuje predvsem podpovprečnim in miselnim vrtičkarjem, da vsaj za en mandat postanejo operetni tirančki – vse to, dragi moji, vse to je z našo izdatno pomočjo plod ene te iste branjevske sodrge.

Na slednje rečeno spet samo preprosto vprašanje: ali so nemara Hitler, Stalin, Mao in podobni sami vzeli v roke strojnice in sami pobili stotine milijonov?

Smo se razumeli? Smo se resnično razumeli?

Šeee ne?

Ja, kaj pa zdaj?

Kako preprosto! – treba se je samo odreči poslušnosti vladavini branjevstva in si znati reči in tudi izreči: »Ne!«

In kje začeti? Najprej si zaukazati nepreklicen in takojšen »Ne!« po vprašanju igrač, za katere starši mislimo, da jih otrok potrebuje. Otrok ne potrebuje nesmiselnih igrač. Otrok potrebuje starša, ki mu bosta razložila čimveč o soncu, oblaku, zemlji, tej ali oni rastlini, tej ali oni živali… Otrok potrebuje, da mu damo okusiti čimveč rastlin iz gozda, otrok potrebuje, da sam posadi čimveč rastlin in jih potem spremlja rasti. Le na tak način se bosta v otroka stekla modrost in moč pravirov, ki mu bosta vzpodbudili domišljijo in ustvarjalnost za vse ostalo. In tudi starši mu bodo postali zanimivi. In ob takšnih otrocih bodo tudi starši sami dojeli, da je kupovanje nesmiselnih igrač in materialnih dobrin nič kaj drugega kot prodaja lastnih otrok medijem in oglaševalcem, da to ni nič drugega kot le puhla in nečimrna samoprevara: »Kajne, kako sem dober in skrben?«

Ja: »Kako sem dober in skrben« – to pač! Je res tako težko doumeti, da so taisti starši s to svojo dobroto in skrbnostjo vzgojili sinove, ki so samo v 20. stoletju pobili par sto milijonov ljudi? Je res tako težko doumeti, da taisti starši, najsi so to neuki ali izobraženi – je prav vseeno – še kar naprej vzgajajo rodove, ki, če se le ukaže priložnost za pokol v imenu še tako mračne in izprijene ideje, slepo sledijo politikom? Pa so imeli tako ti starši kot njihovi otroci ža na voljo in lego kocke in barbike in vrle otroške psihologe in česa vsega ne. In končno – je res tako težko doumeti, da lahko z branjevsko miselnostjo vzgojimo samo še enega branjevca več? To bi želeli? – ne verjamem. Še enega prevaranta več? To bi želeli? – ne verjamem. Še enega lažnivca več? To bi želeli? – ne verjamem. Še enega neviteza več? To bi želeli? – ne verjamem. Še enega nestrpneža več? To bi želeli? – ne verjamem. Še enega strahopetca več? To bi želeli? – ne verjamem.

Sijajno!

In potem se bo že iz aviona videlo, da se je zgodil nepreklicen in takojšen »Ne!« nesmiselnim hotenjem, ki nam jih vsiljujejo mediji in oglaševalci. Nepreklicen in takojšen »Ne!« vsemu: »Ker so pač tako rekli,« ali: »Ker tako piše v časopisu.«

Ja, dragi moji, le tak »Ne!« – tak nepreklicen zaukaz samemu sebi – je dvig zavesti in pot k poduhovljenju. In še sami bomo presenečeni, kako hitro se bo spremenil tok dogodkov, ne le pri vsakomur posamič, ampak z vsem okoli nas. Saj vendar vemo, da je vse v vesolju neločljivo povezano z vsem in da je vse sedanje posledica predhodnega in vzrok prihodnjega.

 Ja, dragi moji, le tak »Ne!« je tudi edini način, da končno postanemo vredni svojih otrok.

 Preprosto, kajne? Kot stopiti do bližnjega bifeja ali na stadion.