V Evropi se nam obeta politični pretres. Tektonski premiki, ki se kažejo v bližnji prihodnosti se bodo odvijali med politiko in financami, natančneje, med nacionalnimi politikami na eni strani in ECB ter IMF na drugi strani.

Že 6. maja bodo volitve v Grčiji in lahko se celo zgodi, da nova vlada zavrne zapovedane varčevalne ukrepe EU za preprečitev bankrota. Sicer se je bankrot v Grčiji že zgodil, a o tem je treba za zdaj še molčati in tehnično se temu reče insolventnost države. Lepše se sliši in tako se zdi, da je možno še kaj »reševati«, izsiljevati in iztržiti npr. orožarske posle za Nemčijo. Medtem ko mrtvi zaradi samomorov, ki so posledica kriznih razmer, še kar naraščajo, 1725 jih štejejo. Tudi o tem dejstvu je bolje ne govoriti preveč, da se »virus ne razpase« tudi po drugih državah. Italija je že dodobra na podobni poti, kjer se podjetniki ubijajo tedensko zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in drugih obveznosti.

Od volitev v Franciji si obeta zmago socialist François Hollande, ki po izjavah v predvolilni kampanji nasprotuje ostrim socialnim rezom v zameno za nadaljnje slepo zasledovanje direktiv zapovedanih v EU. »Hollande can talk the talk, but can he ‘walk the walk’?« Bomo videli kako se bo to izšlo; ali bo Francija še tako zvest podporni steber Nemčiji na njenem osvajalnem pohodu?  

Konec maja pa je na vrsti Irska, ki bo kod kaže zopet edina država EU v kateri se bo sploh odvil referendum o fiskalnem paktu. Ja, zopet neposlušna in razvratna Irska, ki je že dodobra ogrozila sprejetje Lizbonske pogodbe s svojo grdo razvado, da prav za vse pomembne stvari sprašuje za mnenje svoje ljudstvo.

Pa kje ste še to videli v »zrelih demokracijah«? Povsem drugače kot v večini držav podpisnic, kjer se vse pomembne odločitve preprosto odvijajo brez javne razprave, povsem nedemokratično, mimo vednosti in volje ljudstva, v duhu ter dejanjih ozkih in kratkovidnih interesov strankokracije in seveda EU elit. Tako je vse lažje, ceneje in hitreje, saj imamo vendarle naše zveste izvoljene predstavnike, ki se vestno odločajo namesto nas, medtem, ko mi lahko povsem brezskrbno »shoppingiramo«!?

Ne gre pozabiti niti Španije, ki je dobila še klofuto od bonitetnih hiš, ki so ji znižale ocene in ima kar 24% brezposelnost. Za njeno reševanje ne bo zadostoval noben evropski mehanizem stabilnosti (ESM), ker se bo vse porušilo in sesulo do temeljev. Nič kaj dosti bolje ne gre Italiji, kjer je že več mesecev tehnična vlada Maria Montia (bivšega evropskega komisarja), ki reže in reformira, a brez otipljivih rezultatov. Javni dolg se vztrajno povečuje in nezadovoljstvo državljanov je vse večje. Pa Portugalska, Nizozemska…

Lahko le nemočno gledamo in čakamo na pogubni domino efekt države za državo, ki se pogreza v javni dolg!?

 »Robert Schuman je 9. maja 1950 predstavil svoj predlog o oblikovanju organizirane Evrope, ki je nujna za vzdrževanje miroljubnih odnosov.«

Kaj bo od Evrope sploh ostalo? Nekaj simbolov, ki jih nikoli nismo dejansko vzeli za svoje. Se bodo tudi ti čez 30 let prodajali na bolšjakih, tako kot se še vedno tržijo simboli Jugoslavije?