Želve lahko letijo (Lakposhtha parvaz mikonand, Bahman Ghobadi, 2004)

Nekateri filmi so taki, da jih ne moremo uvrstiti v nobeno rubrike. O njih ne moremo napisati nobene učene razlage, ne moremo povedati svojega mnenja, ker ga preprosto ne moremo imeti. To so namreč filmi, ki nam vzamejo čisto vse, zato na koncu ostanemo goli, osramočeni in brez besed.

Govorim o iransko-iraškem filmu Želve lahko letijo, ki je nastal v času, ko so se Američani in njihovi zavezniki pripravljali na vojno z Irakom. Film se dogaja v Kurdistanu, na meji med Turčijo in Irakom, v begunskem taborišču.

Skoraj nemogoče je povedati, kaj gledamo, kajti življenje tam je povsem kaotično. Starci pričakujejo novice o skorajšnjem napadu na Irak in padcu diktatorja Sadama Huseina, vendar so glavni igralci otroci. Med njimi izstopajo trije: trinajstletni Satelit (Soran Ebrahim), vodja vseh otrok v taborišču, ki med odstranjevanjem protipehotnih min skušajo instalirati televizijsko anteno, da bodo lahko spremljali novice o bližajoči se vojni, mimogrede pa poskrbijo še za rdečo ribico; Agrin (Avaz Latif), prelepa, duševno povsem strta deklica, priča strahotnega pokola, v katerem ubijejo njene starše in jo oropajo vsega; njen brat Hengov (Hiresh Feysal Rahman), prav tako sirota brez rok, ker mu jih je odtrgala mina, nenavadni mladenič, ki lahko gleda v prihodnost in napoveduje dogodke.

V tragičnem svetu povsem uničenega otroštva, nemogočih pogojev za življenje, blata in pomanjkanja vsega, strahu in pričakovanj o padcu diktatorja, spominov na pretekle dogodke, ki jih skoraj ne moremo gledati, kar so tako brutalni, da se sprašujemo, kako jih je Agrin sploh lahko preživela, v času, v katerem se velik del sveta pripravlja na izgradnjo tehnološkega 21. stoletja brez primere v zgodovini, gledamo življenje skozi oči otrok, za katere se zdi, da so kakor duhovi, angeli, ki so se po neverjetnem naključju znašli na Zemlji, da bi nam na hitro pokazali prizore, za katere verjetno ne bi nikoli izvedeli, saj česa podobnega nikdar ne prikazujejo na televiziji in najbrž tudi nikoli ne bodo.

Mediji se seveda vsi po vrsti hvalijo, da so neodvisni, demokratični in da zasledujejo resnico, toda to kratko malo ni res. Predvsem zasledujejo lastne interese in seveda profite. Takih filmov, kot je pričujoči, zato zlepa ne boste videli – zanje še zvedeli ne boste.

A ko si jih vendarle ogledate, in ogledati bi si jih morali, ne morete biti več enaki ljudje kot pred ogledom. Taki filmi vas namreč spremenijo za vse večne čase, če ste vsaj malo odprti. Spremenijo vas zato, ker ima vsak človek zavest, ta pa je predvsem zavest o eksistenci.

Zavest o eksistenci je zavest o razliki, negotovosti, bolečini, o minevanju življenja, pa tudi o trpljenju in smrti. V filmu smo priča neverjetnemu razkoraku med tem, kako najrazličnejši otroci v tako rekoč nemogočih razmerah odstranjujejo mine in jih prodajajo, zbirajo denar za satelitsko anteno, ki jim bo prinesla odrešujoče novice, in orožje, s katerim se bodo branili pred sovražnikom, obenem pa najdejo še čas za šale, igro in zabavo, čeprav so eni brez rok, drugi brez nog, tretji brez staršev, in tem, kako malo je vredno življenje človeških bitij, če se nekdo, ki ima moč, odloči, da jih bo preprosto uničil in zbrisal z obličja Zemlja, da bo videti, kot da sploh niso nikoli obstajala oziroma živela.

V  otrocih je skoraj neuničljiva volja do življenja, kar pride do izraza zlasti ob Agrin, ki skoraj ne govori in noče več živeti ter na koncu tudi zares skoči s skalne police v brezno, še pred tem pa utopi mlajšega brata. Njeno trpljenje je preprosto preveliko, njenega duha tako rekoč ni več, zato skoraj čutimo olajšanje, ko spoznamo, da je odšla.

Življenje v taborišču je prežeto s spomini na pretekle dogodke, o katerih pričajo velikanki kupi kovinskih pošasti, ki so bile nekoč tanki, pa tudi skoraj do neba segajoče skladovnice tulcev od granat, ki pričajo, kako veliko jih je padlo na zemljo in med ljudi, koliko jih je umrlo, ne da bi zanje vedel kdorkoli.

Če filmi niso narejeni zgolj za zabavo, temveč nosijo v sebi vsaj trohico zavesti o resnici sveta, v katerem živimo, potem predstavljajo branike, zaradi katerih smo lahko samo veseli in zadovoljni, kajti pogosto imamo vtis, da je na tem brezbožnem svetu res mogoče čisto vse, največ nasilja pa se zgodi v imenu najvišjih vrednot, kot so resnica, demokracija in ljubezen do bližnjega človeka.

V taki perspektivi imajo prav vsi tisti, ki svarijo pred pretirano zavzetimi in gorečimi ljudmi, za katere ne moremo biti nikoli povsem prepričani, da resnično razumejo smisel in pomen vrednot, v katere ljudje verjamemo. Agrin, Hengov in Satelit so mladi ljudje, vrženi v surovost vsakdanjega življenja, ki ga gotovo niso izbrali sami, pa vendar zmorejo v kratkem času, ki se mu film posveti, narediti toliko človeških potez, zaradi katerih se nam trga srce, da smo resnično osupli, ko pomislimo, koliko časa vržemo stran s povsem nepotrebnimi in nekoristnimi dejavnostmi, za katere smo prepričani, da bogatijo naša življenja, v resnici pa nas spreminjajo v duhovne reveže, polne mnenj o čemerkoli.

Agrin in njena sotrpina nimajo mnenj o ničemer, kot je zapisal Roger Ebert, zato se tudi ne bahajo z njimi, saj vedo, da morda že naslednji dan ne bodo več živi, jasno pa jim je tudi, da svet, v katerem so se znašli, preprosto ne bi smel biti tak, kakršen je.

Agrin končno izstopi iz njega, mladeniča bosta morda preživela kaos in odrasla, ostal pa bo boleč in neznosno trpek spomin na njen obraz in malega brata, ki je komaj začel živeti, a tudi odšel, ne da bi dobil jasno predstavo, kaj vse se je sploh zgodilo v tistem kratkem času, ko je bil med nami, a tega niti nismo vedeli.