Jadranska republika
Zadnjič sem slišal nekoga, ki je pravil, kako velika razlika da je med Janšo in Pahorjem. Meni se zdita podobna, spominjata me na snežena moža, eden s črno, drugi pa z rdečo plastično kapico. Oba vztrajata v groteskni situaciji, prisegata na zavožene ideje in ko ju bo v kratkem pobrala pomlad, ne glede na njune obljube o novem 'božjem' snegu, bosta za njima ostala le dva gnila korenčka ter dve plastični kapici, ki še za črve ne bosta dobri. Za moje pojme sta oba narodna izdajalca, ki po navodilih iz tujine potapljata Slovenijo v govno. Ampak ne, Pahor, da je pravi politični talent, ki ga vabijo v Bruselj. Aja? Zakaj pa? Ja, ker se je izkazal za tako profesionalnega pogajalca in se dogovoril za arbitražni sporazum. Prosim? Nek spor s Hrvaško zaradi meje je Pahor 'rešil' tako, da bodo o meji odločali neki tujci? Sem slišal prav? Aha, in zdaj bi ga za nagrado vzeli v Bruselj! Ja seveda, take imajo radi v Bruslju, blebetače polne praznega zraka, ki držijo svoje province v pokornosti do zahodnih gospodarjev. Naj kar gre. Tudi Janšo imajo v tujini radi, Merklova ga je pred volitvami prav izpostavila, kot da bi morali Slovenci to njeno gesto upoštevati, zdaj pa je jasno, da bomo z njegovimi novimi zadolževanji zasužnjili poleg naših otrok še naše... vnuke.
Ali smo državljani neke države dolžni izpolnjevati pogodbe, ki so jih podpisali naši politiki, čeravno so bile nam v škodo? Takšna vprašanja si postavljajo sužnji, svobodni ljudje pa škodljive politike odstavijo, popravijo krivične zakone in razveljavijo krivične ter škodljive pogodbe. Tako se takoj odpreta vsaj dve privlačni potezi. Ena je zstop iz EU, saj se nismo pridruževali nedemokratičnemu imperiju, kjer vladajo neizvoljeni politikanti, ki po navodilih industrijskih lobijev evropske dežele posiljujejo s strupenimi prehrambenimi izdelki, ter v imenu bank ropajo bogastvo narodov. Priključitev EU je bila prevara in preklic prevare je vedno legitimen. Z izstopom iz EU se seveda rešimo tudi evra ter jame brez dna, imenovane evropska banka.
Druga privlačna poteza pa je seveda izstop iz Nata. Članstvo v vojaški zvezi, ki napada druge države, je protiustavno in v nasprotju z našimi tradicionalnimi vrednotami, zato je preklic enako legitimen. V pogodbi sicer piše, da lahko država izstopi iz Nata šele dvajset let po vlogi za izstop, ampak sam se ne spominjam, da bi nam kdo to razložil pred referendumom, če pa pogoji državljanom niso bili jasno predstavljeni, je naš pristop k Natu itak kar dvojno neveljaven. Z izstopom iz Nata se znebimo moralnih, kot finančnih bremen podpiranja svetovnega imperializma.
Ah ja, še tretja politična poteza, ki ni le možna, ampak bo slej ko prej tudi nujna, se tiče odnosov z našo južno sosedo, zaradi katerih hočejo bruseljski gospodarji svojega hlapčka Borisa nagraditi z diplomatskim potnim listom. Naša največja težava vseh časov s Hrvaško je določitev meje v zadnjih nekaj letih. Predvsem zato, ker neke popolnoma enoznačne meje nikoli ni bilo in sploh ne neke jasne narodne meje. Meja, ki obstaja med Slovenijo in Hrvaško se je v največji meri 'zgodila' v 12. stoletju, ko so si Madžari Hrvaško prisvojili kot svojo provinco, kot so si nas Avstrijci. Naša največja razlika je zgodovinsko zgolj administrativna.
Slovenci in Hrvati imamo veliko skupnih lastnosti. Pismenost ljudstva v obeh državah se je začela kot slovensko slovstvo. Najstarejši pisci na Hrvaškem so svoj jezik imenovali namreč 'slovenski', enako kot Turbar. Na jezikoslovnih zemljevidih spada Zagreb pod kajkavsko področje, k slovenskemu jeziku, za razliko od štokavščine. Istra je večino svojega zgodovinskega obstoja spadala h Kranjski deželi. Sploh je zgodovina obeh dežel zelo povezana. Celjski grofje so imeli velika posestva v Slavoniji, povezani pa so bili s Frankopani, Valvazorjeva knjižnica je spravljena v Zagrebu, kupolo zagrebške katedrale je naredil nek domači mojster iz Gorenjskega, slovenski slikarji so se šolali na zagrebški Akademiji za lepe umetnosti itd. Skupni so nam tudi kmečki upori in vojne s Turki. Premnogim zgodovinskim osebnostim je sploh težko določiti narodnost, saj si jih lahko lastimo oboji. Skupna, oziroma tesno povezana nam je sploh vsa zgodovina do pred nekaj leti. V 19. stoletju smo se oboji osredotočili na našo pravico, da živimo v avstroogrskem cesarstvu kot enakopraven in konstitutiven narod, ne pa kot vazali brez narodne enakopravnosti. Če ne bi prišlo do prve svetovne vojne, bi se to tudi zgodilo, namreč združitev vseh južnih Slovenov v Avstriji v enotno kraljevino pod cesarsko krono. Ko je Avstrija proti koncu vojne razpadala, so naši politiki obvestili mednarodno skupnost o državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, a mednarodne sile so jo ignorirale in nas prisilile, da smo se združili s kraljevino Srbijo kot manjvreden vojni plen, zaradi manipulacij s plebiscitom smo izgubili Koroško, Italija pa si je kot zmagovalka vzela Trst in nekaj Primorja, čeprav mi nismo 'bili na strani poražencev', temveč smo bili takrat še zatiran narod, ki je bil tik pred tem, da uveljavi svojo konstitutivnost. Ko bi že bili konstitutivni, pa bi šli v vojno skupaj z Avstrijci, bi to še nekako bilo legitimno, a ker še nismo bili uradno konstitutivni, temveč smo imeli za to le vse pogoje, pa nas mednarodna skupnost ni imela kaj kaznovati in nam jemati Trsta.
Mednarodna skupnost je takrat torej nepošteno prevarala Slovence, Hrvate in Srbe. Naša legitimna pravica svobodnih ljudi je, da zahtevamo vrnitev v prejšnje pravno stanje, ki se je nelegitimno spreminjalo proti naši volji. Z združitvijo Slovenije in Hrvaške odpadejo vse nenaravne težave z mejami med nami, pravično pa bi bilo, da bi se o pridružitvi taki državi odločali na plebiscitih na Koroškem ter Tržaškem, pa tudi v Bosni, povsod tam, kjer je bilo še ne sto let nazaj ozemlje prve SHS. Tisti koroški plebiscit slabih sto let nazaj pa ne velja, ker se je takrat šlo za združitev s kraljevino Srbijo, zdaj pa govorimo o povrnitvi v stanje SHS- Slovencev, Hrvatov in Srbov pred združitvijo s Srbijo v SHS - Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Od politikov kaj takega ni pričakovati, ne naših, ne hrvaških, saj morajo le-ti za vsako pasjo figo spraševati v Bruslju za dovoljenje, sploh pa ne od tujih, saj veliko lažje manipulirajo z majhnimi marionetkami kot z državo, kjer znajo sešteti ena in ena. Zato moramo zadevo rešiti sami, najlažje s peticijo. Ime samo ni bistveno, lahko je Slavija, Ilirija, Karantanija, Savija, Slovenija, Jadran, Istra ipd, pokrajine naj bodo zgodovinske (Kranjska, Štajerska, Slavonija, Dalmacija itd), jezika naj bosta zaenkrat uradna dva, namreč naša Slovenščina in štokavščina, ki jo uporabljajo Hrvati in Srbi na Hrvaškem (čeravno bi bilo sčasoma prav legitimirati vsa narečja kot uradno enakopravna), prestolnica bi lahko bil Zagreb ( že skupna prestolnica v SHS ) ali Ljubljana ( že skupna prestolnica v Ilirskem kraljestvu ), ali Dubrovnik ( prastaro svobodno mesto ), še najboljše pa bi bilo, ko bi glavno mesto bil Trst (prastaro svobodno mesto), saj je naša edina zgodovinska mednarodna metropola, pa tudi, še italijanski Tržačani bi verjetno raje stanovali v slovenski - ilirski prestolnici, kot pa v Italijanskem slepem črevu, da o Slovenih niti ne govorimo. Tudi s finančnega vidika bi bilo ceneje imeti eno državno administracijo, kot dve, tako da se še stroški predrage države radikalno zmanjšajo.
Skratka, s peticijo lahko prisilimo naše politike, da se nam prilagodijo, saj ne delajo drugega, kot da vseskozi blefirajo, kako da vse delajo v našem interesu, pa naj to naredijo vsaj enkrat, za začetek! Torej, drage Hrvatice in drage Slovenke, spoštovani Slovenci in spoštovani Hrvati, kot vredni potomci svojih prednikov, pokažimo s peticijo svetu in svojim wannabe gospodarjem na zahodu, da znamo sosedi in sorodniki tudi stopit skupaj, če je treba in si izboriti svojo staro pravdo.
Podpišite peticijo:
May 04, 2012