Dolžniška kriza ima različna imena, odvisno kdo o njej govori, od kje in o čem govori. Visoki zadolženost evropskih držav, ki ji pri nas rečemo »finančna kriza« ali včasih, sicer veliko manj radi ampak tem bolj pravilno, »evrska kriza«, so Američani poimenovali »kriza suverenov« oziroma kriza prezadolženih evropskih vladarjev. Po tem torej kriza ni rezultat napačnega delovanja državljanov evropskih držav, niti gospodarstev, niti v bistvu samo bank ampak zlasti in predvsem nakopičenih težav vladarjev in dolgo nerešenih družbenih izzivov, ki bi že davno zahtevali strukturno ureditev (nekomu nekaj vzeti, kar je dolgo užival kot pravico, drugemu dati ali še to ne) in zdaj kot nerešene trajnostno nevzdržno obremenjujejo državne blagajne.

Terminološka razlika, v katero smo se danes zapičili opozarja, da je nekaj zadaj, in da gre pri tem za nekaj več. Predvsem so v zvezi s krizo odprta še mnoga pomembna vprašanja, s ključnimi vred. Celo to, kaj je glavni vzrok sedanjih evrskih problemov in ali ni to, s čimer se vsi ukvarjamo samo simptom nekih povsem drugih in globljih težav. Da se za zdaj vsaj pri nas sploh še ne ukvarjamo s pravimi problemi, ker se odgovorni bojijo reči bobu bob – država je bila vodena preslabo, kot da so se za volanom v zadnjem desetletju izmenjevali močno okajeni vozniki (in voznice). Pri nas, v Sloveniji še ni problem kriza ampak še vedno strah politikov pred soočenjem z njo, saj morajo zdaj dokazati koliko jih je v hlačah (in krilih). Doslej še niso čisto dobro zaznali niti to, kje vodi avtohtona slovenska pot, zato je slovenski avto danes potolčen z vseh strani, predvsem brez vseh vzvratnih ogledal, ki bi omogočali refleksijo in brez pribora za samopomoč, en del motorja je pregorel, drugi pa deluje v prazno. A naš kleni mandatni voznik kljub temu še vedno misli, da se sonči v žarometih avtomobilskega salona mednarodne politike. Slovenske politične elite so se od osamosvojitve naprej zelo trudile, vprašanje, če sploh za kaj bolj kot za to, da bi postale »evropske«. In to jim je nedvomno uspelo, a na lizbonski način, ne na slovenskega.

Politiki se zavzemajo za varčevanje pri ljudstvu, ki naj mu služijo in za varčevanje na demokratičnih postopkih (zlato pravilo v ustavo, fiskalni in monetarni superkomiteji brez demokratičnega nadzora parlamenta…). Pri tem pa ni mogoče mimo tega, da Slovenija pravzaprav sploh nima avtohtone vizije razvoja, ki bi odsevala dolgoročne potrebe ljudi in prostora. Slovenski politiki so se odrekli družbene vizije razvoja, ki bi bila specifično slovenska, saj je evidentno, naši se s tem celo hvalijo, da je Slovenija pravzaprav najbolj evropska država, saj fakti bruti,  največ svojih razvojnih javnih sredstev namenja za financiranje evropskih razvojnih ciljev, čeprav ti morebiti niso prioritetni s stališča endogenih slovenskih potreb – se pravi zlasti ljudi in lokalnih skupnosti, ki jih ni mogoče aktivirati z ukazom od zgoraj ampak le spontano, od spodaj.

Lokalni ekonomski in socialni, predvsem pa humani viri so od osamosvojitve naprej večinoma trpeli vsakovrstna ponižanja. Tako je danes od znotraj gnani razvoj Slovenije tako na tleh kot verjetno ni bil še nikoli od razpada Avstroogrske naprej. Podatki Svetovne banke kažejo, da Slovenija za drugimi članicami EU najbolj zaostaja v kazalnikih kakovosti vladanja. Zato je smiselno vprašanje kaj je večji problem v Sloveniji. To, da je država draga za sedanje in zdaj celo že za prihodnje davkoplačevalce in je potem treba znižati njene stroške z varčevanjem kjer je to le mogoče. Ali je morda pravi problem to, da ima država na voljo več kot dovolj denarja, vendar z njim nespoštljivo ravna, ga neučinkovito upravlja in troši neuspešno, se pravi brez konkretnih učinkov za širšo javnost.

Samo trije primeri: v okviru vlade je za potrebe medresornega usklajevanja vladnih služb ustanovljeno 300 usklajevalnih skupin. To kaže, da ima v Sloveniji usklajevanje med resorji  monumentalne razsežnosti in minimalne učinke. In da je situacija res sprevržena, ostaja Svet za trajnostni razvoj kot najvišji razvojni usklajevalni organ države povsem razvrednotena ustanova (kljub temu, da ga ne vodi politika ampak »civilna družba«, kar je ena izmed instalaž, ki je najbolj v demokratični posmeh slovenski javnosti).

Naslednji primer je Resolucija o normativni dejavnosti iz leta 2009. Resolucija je imela poslanstvo uvesti red na področju priprave predpisov in obvladati implementacijski deficit – to je razkorak med zapisanim in uveljavljenim. Ta je v Sloveniji še veliko večji problem kot javni dolg. Resolucija pa ne le ni bila pripravljena niti po lastnih navodilih in je bila le četrtletje po sprejemu, presenečenje!, že več kot stokrat prekršena.

In zadnji primer: kljub evidentno vse slabšem javnem upravljanju, gledano v celoti (izraženo kot nižji nivo javnih storitev, nižji BDP, manj zaposlenih), imamo po mnenju vlade v javni upravi vse več in vse bolj odlične javne organizacije – odlične v smislu totalnega (sic!) obvladovanja kakovosti. Prizadevanje za dobro delo je v javni upravi marsikje pomembno le na njihovih internih tekmovanjih za »nagrado odličnosti«, to pa po njihovem mnenju nima nič opraviti s kakovostjo storitev, ki jih preskrbujejo državljanom, ker je to menda odgovornost politikov, ne uradnikov. Če še niste vedeli.

Prezadolženost Slovenije je tako zlasti zanesljiv znak, da je prišlo do kratkega stika med realnostjo in vodenjem javnih zadev. Zato je tudi pregorela napeljava demokratičnih procesov, da se več o ničemer ni mogoče dogovoriti. Politične elite doslej niso bile zmožne izvajati sprememb na demokratično sprejemljiv način. Zlato  pravilo, ki naj zdaj vse popravi tega v ničemer ne spreminja. V njem ni nič "zlatega", razen legalizacija fiskalnega izsiljevanja sedanje in prihodnje generacije zaradi nezmožnosti sedanjih političnih elit doseči družbeni konsenz o daljnosežnih spremembah.

Slovenska politična realnost je prenasičena z nasprotji med levico in desnico, ki so itak že davno brezzoba in povzročajo samo škodo. Namesto levodesne politične impotence, je Slovenija žejna odpiranja in razreševanja nasprotij med državo in družbo in neke nove kulture soočanja temeljnih nasprotij. Največji neizrabljen potencial je z izgubami trenja potrošena energija družbenega konf1ikta, ki se lahko, če je pravilno kanalizirana pretvori v energijo sodelovanja, ki je sicer tekmovalna in izzivalna, vendar pa v osnovi konstruktivna. Tukaj je skrit slovenski rudnik zlata. Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev