Žepni panteon (Petit panthéon portatif, Alain Badiou, 2008)

Kratek, poetičen, silovit in produktiven teoretski sprehod skozi 20. stoletje in zamisli nekaterih filozofov, ki so ga zaznamovali bolj kot večina drugih ljudi in nam zapustili dediščino, s katero se bomo še dolgo ukvarjali. Sledi komentar, ki je nastal na sprehodu z Badioujem.

Številni ljudje so na žalost zgolj depresivni potrošniki, ki aktivno, dinamično in z vsemi štirimi podpirajo Kapital, da kroži, se razvija čez vse smiselne meje in ohranja pri življenju. Ne želimo biti taki potrošniki, saj je depresija ničelna stopnja življenja oziroma eksistence. A da bi (drugače) delovali, moramo biti podrejeni načelu ali maksimi, pravi Badiou. Brez nje naše delovanje preprosto ni mogoče. Tak je začetek in je po nujnosti.

Današnja maksima je v resnici zelo preprosta, nadaljuje Badiou, in je kajpak kapitalistična, saj je kapitalizem povsod: ostani fit, bodo učinkovit in hladen kot špricar. Dostojanstveniki, ki stokajo zaradi pohlepnosti ljudi in domnevnega pomanjkanja vrednot, so zgolj licemerni, saj je vrednot dovolj, pohlepni pa niso ljudje, saj je še pred njimi pohlepen sam kapitalizem.

Badiou našteva kapitalistične vrednote: ubogljivost in upoštevanje komercialnih pravil; skromnost na  obličju arogantnih; realizem (ohraniti moramo profite, korporacije in neenakosti); sebičnost ali moderna oblika individualizma; kolonialna nadvlada (demokratičnost Zahoda ima vse prednosti pred despotskimi oblikami vladavin z Juga ali Vzhoda); sovražna nastrojenost do teoretske misli (dovolj so (ekspertna) mnenja, ki jih je treba upoštevati); kult števil (večina ima vselej prav); katastrofičnost (sveta bo konec 21. decembra 2012); prazna religioznost (mora obstajati Nekaj).

In kaj delajo intelektualci in drugi, da bi ustavili to blaznost? Absolutno nič, če odštejemo sprotno prilagajanje.

Drugo ime za tako prilagajanje je prostituiranje besed, ki ne pojenja. Životarimo in se preživljamo s prostituiranjem besed. Živimo namreč v barbarskih občestvih, v katerih se posamezniki drenjajo, da bi izkoristili priložnost in končno nagovorili druge ljudi: Sedaj (petnajst minut) poslušajte MENE!

Ubogi ego. Nenehno se prilagaja in pridiga prilagajanje, kot da je absolutna resnica življenja in njegova vrhovna modrost obenem. Prilagajanje je zato na vsakem koraku in je nevprašljiva zapoved. Obstaja veliko pridigarjev, ki jo zagovarjajo, zastopajo in branijo, obenem pa še širijo in globalizirajo, da bi zagotovili njeno absolutno prevlado.  

Imaginarije ohranjajo zato, da bi se človeški ego lahko prilagajal, saj se v simbolnih razsežnostih sveta preprosto ne more; spoznanje je staro, a je še vedno travmatično. Ko padejo imaginariji, se zato zruši sama logika prilagajanja. Želje namreč ne zadovoljujemo, kot je pokazal Freud. Zavezana je resnici, ne pa načelu zadovoljevanja ali prilagajanja; ekonomisti o tem ne vedo ničesar, saj so se zataknili pri Maslowu.

Resnica nima nobene resne zveze z imaginariji (obstaja zgolj resnica imaginarijev), zato pa jo ima z logiko upora in protesta, ki je imanentna samemu življenju. Človek kot subjekt želje je živo bitje, zato se upira in protestira, a ne zaradi sebe in svoje pohlepne sebičnosti, temveč zaradi same logike resnice in odprte narave življenja. Torej lahko mirno rečemo, da je človek kot subjekt nezavedne želje tudi bitje upora, odpora in protesta v imenu resnice in same eksistence; upira se vsakemu poskusu zapiranja in totaliziranja.

Obstajajo resnice (življenja). Obstaja kraj, od koder je to mogoče izreči. V tej perspektivi je jasno videti, da je imaginarni ego manj pomemben, saj je pomembnejši simbolni subjekt (želje), pomembnejša je resnica, pomembnejši je upor, brez katerega ni življenja in njegovih resnic.

Subjekt želje ne popušča in se nikoli ne vda ali preda imaginarijem in njihovim zastopnikom oziroma braniteljem. Zaradi želje je etika sploh mogoča; če je ne bi bilo, če bi bil človek bitje preprostih potreb, ki naj jih zadovolji oziroma poteši, bi bila sama beseda etika ničvredna in celo nemogoča. V tem je vsak človek enak vsakemu drugemu človeka in lahko se prepozna kot tak. Znotraj kapitalistične mašine in v imaginarijih je tako spoznanje skoraj nemogoče, vendar je človek svoboden in vselej lahko tudi izstopi. Ko to stori, spozna, da je drugačen od sebe in natanko v tem enak vsakemu drugemu človeku. Potem ga zlasti ni več strah; zapisano spoznanje je zelo pomembno.

Strah, pomemben je predvsem strah. Za imaginarije je namreč odločilen. Zaradi njega so ljudje pasivni in depresivni. Zvestobe seveda ni med vrednotami, saj se je treba zlasti nenehno prilagajati.

Šele ko je subjekt želje zvest (resnici), postaja človek v pravem pomenu besede, medtem ko se nečloveško in depresivno razkraja. Dejanje, govorimo o dejanju z zelo empiričnimi posledicami. Svet se spreminja zaradi zvestobe resnici, zaradi možnosti, da jo človek spozna v najbolj čisti obliki. Tako obliko imenuje Badiou filozofija.

Filozofija je torej poseg, intervencija, dejanje, konkretni akt. Ni abstraktna razlaga ali nekoristna interpretacija sveta. Je gesta, poseg v svet, zato ga zaznamuje in spremeni. Pravi filozofi vselej spreminjajo svet, namesto da bi ga razlagali v smislu tistega krneki.

Ko ga tako spreminjajo, ga preoblikujejo v duhu emancipacije in enakosti, bratstva in svobode človeških bitij. Najprej je namreč multipliciteta. Bit je čista multipliciteta, pravi Badiou. Zaradi tega morajo obstajati tudi singularnosti. Filozofija je neizogibna, dodaja filozof. Seveda, kajti če ne bi bilo kraja, kjer bi lahko rekli, da obstaja resnica, bi živeli v povsem nemogočem svetu, v katerem se človek ne bi niti konstituiral, saj ne bi mogli ločevati resnice od neresnice.

Filozofije zaradi zapisanega ni mogoče ustaviti, uničiti, kot ni mogoče ustaviti ali uničiti življenja. Kreiranje življenja in filozofija imata veliko skupnega. Pravzaprav lahko rečemo, da je filozofija drugo ime za iznajdbo in kreiranje življenja, ki je možno le, če je bit multipliciteta.

Aktualnost filozofije v sedanjem svetu se kaže zlasti v konkretnem poseganju v kapitalistični svet. Lacan je že v sedemdesetih letih 20. stoletja pokazal, da je diskurz kapitalista postal prevladujoči diskurz sveta. Multiplicitete tako rekoč ni bilo več, nastajal je diskurz, ki je uničeval vse druge možne diskurze. Danes ima slehernik vtis, da je v svetu možen en sam diskurz, ki ga že živi, in da je multipliciteta isto kot množična ponudba dobrin na svobodnih trgih.

Nič čudnega zato ni, da so vrednote kapitalizma oziroma diskurza kapitalista tudi vrednote večine ljudi. A stanje se lahko spremni v hipu, kajti filozofije ni mogoče ustaviti, kot rečeno. Njeno vztrajanje pomeni reinvencijo ali vnovično kreiranje življenja. Življenje nujno potrebuje filozofijo in ljubezen, da se vedno znova iznajde, ustvari, kreira na drugačen način. Kapitalizem življenja sicer ne more uničiti, lahko pa ga uničuje in totalizira, to pa zato tudi nenehno dela.

Pomembno je torej ponavljanje (reinvencija življenja), ne premočrtno kapitalistično napredovanje k imaginarnim ciljem ali rast, tako ljuba ekonomistom, ki v končni instanci ni globalna, ampak je totalna. Ključna ideja je zato morda res Deleuzova: človeško bitje ne razmišlja svobodno, temveč vselej pod pritiskom, zaradi neke nujnosti, principa, o katerem ne more vedeti prav veliko. Kantov poziv, naj človek razmišlja, kolikor hoče in o čemer hoče, se zato konvergentno ujame z zapisano trditvijo: človek mora povedati na glas to, o čemer razmišlja, saj samo razmišljanje ni svobodno in ni njegova osebna ali zasebna lastnina, nepomembna za druga misleča bitja.

Obstaja torej nujnost, zaradi katere je človek zmožen misliti. Zaradi te nujnosti je svet podvojen v mišljenju in je možen pomen. Človek, ki razmišlja, ne more postati depresivni potrošnik.