Praznovanje dneva, ki je sicer že nekaj časa posvečen delu in delavcem, je dobro začiniti s prodorno mislijo oziroma z radikalnim spoznanjem. V prihodnosti bo spoznanje morda celo odločilno, kajti delavci bodo morali zavihati rokave in ustvariti pogoje za revolucijo oziroma korenito spremembo kapitalizma ali pa bo praznik dela le še nostalgično spominjanje srečnih dni.

Razlogi za tako razmišljanje so stari in častitljivi, kar zlasti pomeni, da jih ni treba spreminjati. O njih je na primer razmišljal tudi Hegel, potem ko je že postalo jasno, da je francoska revolucija oddaljena le še nekaj mesecev. Takratni časi so bili zelo vznemirljivi in lahko se ponovijo.

Hegel je v času revolucije resno in zelo drugače kot drugi filozofi razmišljal o ujetosti ljudi v vsakdanje življenje, o njihovi svobodi in odtujenosti, o dialektiki upora in protesta, ki jo potrebuje vsako človeško bitje. Potrebuje jo preprosto zato, da ne ostane nedoletno, kot bi rekel Kant. Nedoletnost ne pomeni ničesar drugega kot minimalno eksistenco, dejstvo, da obstajaš na najnižji možni ravni in tako rekoč ne vplivaš na dogajanje v svetu. V njem zgolj si in nimaš nobene moči.

Delo je prav gotovo dejavnost, s katero lahko ljudje bistveno spreminjajo svoje eksistence in vplivajo na svet. Toda bistvo eksistence ni ponavljanje podobnih, enakih in celo mehanskih delovnih postopkov, temveč je nepredvidljiva ali kontingentna kreativnost. Človek udejanja svoje bistvo šele s kreativnim, produktivnim delom, z njim pa se tudi povečuje moč njegove eksistence. Kopičenje profitov v rokah pripadnikov elit prav gotovo ne more biti odraz kreativnega dela, kajti ljudje, zmožni za kreativno delo, bi morali biti krepko poplačani in nagrajeni, kar pa danes ravno niso. Vsiljuje se celo misel, da sistematično delujejo sile, ki jim preprečujejo kreativno delo in jih silijo v dolgočasno, ponavljajoče, utrujajoče delo, od katerega imajo koristi predvsem kapitalisti.

Govorim o vsakdanjih in celo intimnih izkušnjah velikega števila ljudi, ne peščice. Take izkušnje so izvrstno izhodišče za razmišljanje, saj so zelo konkretne, oprijemljive. In kot pravi Badiou: ne sodite, ne sklepajte prehitro. Držite se svojih izkušenj in dolgo razmišljajte o njih. Z lahkoto boste ugotovili, kdaj ste dejansko živi, kdaj življenje zares zasluži svoje ime, in kdaj zgolj životarite.

Življenje se večno vrača; taka je parafraza Nietzschejevega koncepta o večnem vračanju istega. Življenje se vrača kot novost, kot resnična novost, ki jo Badiou imenuje nepredvidljivi dogodek. Delo, kreativno delo si zato zares zasluži oblast. Čisto preprosto lahko rečemo, da bi v naših življenjih moralo prevladovati produktivno delo, ne pa egoistično uveljavljanje ali tekanje za profiti, ki jih imajo že po definiciji lahko zgolj redki. S tem svetom, v katerem prevladuje obsceni kapitalizem, je nekaj zelo narobe.

Delo, ki bi bilo spoštovano in bi imelo oblast, je danes zgolj oddaljeni sen številnih ljudi, ki dela sploh nimajo ali pa je njihovo vsakdanje garanje le preprosto prilagajanje Kapitalu, dokler jih je ta še pripravljen tolerirati. Razmišljanje o prihodnosti kapitalizma zato ne bi smelo biti v rokah ekspertov in politikov, temveč bi moralo biti v rokah delavcev.

Badiou ima prav, ko ponavlja za Deleuzom: borite se proti poneumljanju, proti izkoriščanju, proti priseganju na končno, nastopajte v imenu neskončnega, odpirajte se neskončnemu, mislite onkraj končnega in proti njemu, saj imate na voljo eno samo življenje, ki bi ga morali živeti, kot so predlagali Stari.

Predlagali so, naj človek živi, kot da je nesmrten. Tako življenje ne prenese nikakršnega prilagajanja trenutnemu, končnemu in zapovedanemu. Če je v človeškem življenju, v njegovi eksistenci, kaj zapovedano, potem je zapovedana neskončnost, zapovedana je odprtost do neskončnega; tak je univerzalni zakon.

Konformizem je zgolj končno prilagajanje in preračunavanje, je depresija, moralna strahopetnost, je vdaja in je polom življenja, je njegovo ugašanje in je sramotno pristajanje na simulirane oblike življenja, ki so domnevno bolj varne in manj tvegane, v resnici pa so zgolj votle, prazne, dolgočasne in nezanimive. Življenje je namreč avantura, je dogodivščina, je odpiranje odpiranju in odprtosti samega življenja, kar pomeni, da je nujno tudi tveganje.

Taka je dialektika življenja: vztrajanje v večnem vračanju istega, ki je kreativnost, ustvarjalnost, invencija življenja in njegova vnovična invencija, je odpiranje povsem neznanemu. Življenje ni priseganje in pristajanje na znano, varno, preverjeno, preizkušeno, utrjeno, ni to, kar delajo tudi vsi drugi. Prav nasprotno.

Življenje ni boj za preživetje, uspeh, dobiček in petnajst minut slave in ni tekmovanje z drugimi ljudmi, ki jih je domnevno treba prehiteti, izriniti, preseči in premagati. Življenje vselej že je odpiranje, zato je naša naloga ali dolžnost na tem svetu silno preprosta: vstopiti. Vstopiti pomeni odpreti se, pomeni doživeti lastno nepomembnost znotraj neskončne kreativne božje sile. Vse to nima nobene resne zveze s kapitalistično zahtevo po 'uspešnosti'.

Odpreti se neskončnemu znotraj nas samih pomeni najprej trdo delo. Odpiranje neskončnemu terja disciplino, red, vztrajnost, samotnost, zahteva branje in veliko razmišljanja. Pogosto pomeni biti tiho, saj ego ni gospodar nad jezikom in besedami. Trdo delo je kljub temu neposredno povezano z gesto, ki pomeni govor. To je javni govor o lastni izkušnji, je učinek trdega dela in discipline, odpiranja neskončnemu znotraj sebe. Gesta pomeni prekinitev, zato je šokantna in travmatična za vse, ki ne želijo odpiranja in bi raje ostali zaprti v svetu simulacij in simulakrov, navidezne varnosti in uporabnih imaginarijev, ki jih podpirajo koristno znanje, privlačne dobrine in kapitalistične 'vrednote'.

Kako človek ve, da je zares živ? Ve, ker se spreminja intenzivnost njegove eksistence. Ta z leti ne upada, ker bi bil tak naravni zakon, temveč upada, ker se je predal. Če se ne preda, lahko raste, narašča in se zelo spremeni, s tem pa se spreminja tudi svet. Zgodovina je polna dokazov, da so take spremembe mogoče, zato je vsako vztrajanje, da sveta ali ljudi ni mogoče spremeniti, cinično sprenevedanje.

Začeti je treba z intimno izkušnjo, ki jo ima sleherno človeško bitje. Mislim na telesno izkušnjo, ki pomeni podrejanje, pokornost, umikanje, depresijo, zanikanje sebe in svojih potencialov, občutek manjvrednosti, majhnosti, nekoristnosti, krivde in neustreznosti. Iz izkušnje je mogoče ugotoviti, da je zaradi nje človek vse manj živ.

Izkušnja ni zgolj intimna in individualna, temveč je tudi politična, kar pa je že zadostni razlog za nov začetek oziroma za nov dogodek, da bi življenje zopet bilo in bi eksistenca postala še kaj drugega kot zgolj boj za preživetje.