Kot smo že nekajkrat zapisali je Slovenija praviloma vedno bolj papeška od papeža samega. Drugi po vrsti od držav članic EU, takoj za Portugalsko, smo namreč v državnem zboru že obravnavali in tudi takoj sprejeli Zakon o ratifikaciji medvladne pogodbe o fiskalnem paktu. Pogodbenice morajo zlato pravilo prenesti v nacionalne zakonodaje v roku enega leta; ustavne določbe so zaželene, nikakor ne zapovedane. Hitro, hitro, da nebi ljudstvo opazilo velike prevare, ki so nam jo zakuhali »v naše dobro«, kajpak. Da nebi trošili več kot porabimo, nam bodo postavili samoomejitev in varčevali na naši koži. Kaj je tako izjemnega, posebnega in temeljnega, da je to zdravorazumsko pravilo, ki ga mora obvladovati in se v svojem vsakdanjem življenju po njem tudi ravnati prav vsaka gospodinja, potrebno zapisati v samo ustavo?

Zelo, zelo preveč se vsem tako mudi, da bi t. i. »zlato pravilo« zapisali tudi v Ustavo RS. Že samo dejstvo velike naglice in neverjetne složnosti strank ter drugih podpornih »expertov« tega strateškega podviga, ki trobijo vsi skupaj v en rog, nam močno smrdi po gnilih jajcih. Ni vse zlato kar se sveti; in kar se sveti mnogokrat (za)slepi pogled. Pozitivna Slovenija se sicer kar naenkrat poskuša nekaj »buniti«, ampak kot se zdi gre bolj za nekakšen poskus razkazovanja mišic, kot pa za razumevanje bistva problema in argumentirano zavedanje posledic in nevarnosti tega dejanja.

Kaj je tako zlatega v tem zlatem pravilu, da ga gre zapisati v ustavo? Je poleg izvrševanja podpisanih EU zavez, drugi močen motiv te politične volje tudi onemogočanje vseh referendumov o temah fiskalne politike? Odgovor je prav gotovo pritrdilen; tako levim, kot desnim bi to olajšalo njihovo delo in marsikatero skrb v pogajanjih s socialnimi partnerji. Ljudstvu in njihovim predstavnikom bi tako dokončno odvzeli enega zadnjih in najpomembnejših orožij pritiska pri pogajanjih ter možnosti vpliva na pomembne odločitve, ki zadevajo vse nas.

Prav tako so v DZ gladko potrdili tudi Zakon o ratifikaciji pogodbe o ustanovitvi stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM), ki je še veliko nevarnejši kot sam fiskalni pakt. S podpisom k pristopu o ustanovitvi ESM smo dobesedno podpisali prazen ček za nedoločen čas, na katerega si upravljavci ESM, zaščiteni z imuniteto, kadarkoli lahko napišejo potrebno vsoto, ki jo bomo mogli nepreklicno in brezpogojno nakazati v sedmih dneh. Članice območja evra bodo morale tako najprej zagotoviti 80 milijard evrov začetnega kapitala, preostalo bo kapital na vpoklic; sredi noči, se lahko zgodi, da nas pokličejo in morali bomo plačati. ESM bo začel delovati že julija letos, njegova posojilna sposobnost pa je ob 700 milijardah evrov odobrenega delniškega kapitala. Od tega okoli 300 milijard že namenjenih v pomoč Grčiji, Irski in Portugalski, tako da naj bi bilo sveže posojilne sposobnosti dejansko za 500 milijard. Toliko v vašo vednost. Slovenija bo v stalni mehanizem za stabilnost evra vplačala 342 milijonov evrov začetnega kapitala, od tega letos 137 milijonov. Skupno bo njena obveznost skoraj tri milijarde evrov. Od kje ves ta denar, če ga že sedaj ni za najbolj nuje stvari? Preprosto; iz naših žepov!

Z drugimi besedami gre za meddržavno pogodbo dolga; daleč stran od pomirjajočega imena, da govorimo o mehanizmu za stabilnost evra. Da evro ne more vzpostaviti kredibilnosti in  stabilnosti, je več kot očitno; ne glede na vse politično-finančne čarovnije, ki si jih izmišljajo EU voditelji. Evro ne odraža več realne vrednosti gospodarstev in ekonomij držav v monetarni uniji. Tega dejstva nikakor noče spregledati predvsem ga. Merkel, ki neomajno in brezobzirno še naprej diktira celotno politiko EU in vidi ključ do rešitve iz vse večje recesije zgolj v varčevanju pri javnih izdatkih in v strogi finančni disciplini.

Vlade ne morejo ukrepati proti ESM. Evropski nacionalni proračun v rokah ene same neizvoljene medvladne organizacije? Je to prihodnost Evrope?