Letošnja praznika dan upora proti okupatorju in praznik dela sta aktualna, kot že dolgo ne. Ne gre samo za praznika, ko se spominjamo preteklih dogodkov, temveč gre za razmislek o časih, v katerih živimo.

Boj proti okupatorju

Kdo je danes okupator, koga in kaj okupira in kako se proti njemu boriti? Za odgovor se vrnimo v ne tako daljno preteklost.

»Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva,« je leta 1934 zapisal nihče drug kot Edvard Kardelj, pod psevdonimom Tone Brodar, takrat star vsega 24 let, v tanki knjižici Fašizem (vsi citati so iz te knjige).

Leto 1934 in leto 2012 sta si v marsičem podobna. Obakrat je minilo le nekaj let od začetka velike krize – 1929 in 2008. Krizo so prvič in drugič (in še nekajkrat vmes) zakrivili finančni kapitalisti ter stroške naprtili srednjemu in revnemu sloju prebivalstva. In ker le-ti teh stroškov niso kar tako sprejeli, so se začeli upirati. Finančni kapital je v tridesetih letih prejšnjega stoletja priložnost za rešitev nastalega »problema« našel v politiki in sicer v fašizmu. »Ko so gospodarska sredstva odpovedala, je pričel iskati finančni kapital politični izhod iz krize in rezultat tega iskanja je – fašizem.«

Danes sicer ne moremo govoriti o fašizmu kot državnemu sistemu, lahko pa v veliko državah opazimo številne elemente fašizma. Boj s sindikati, krčenje socialnih pravic, nestrpnost do drugače mislečih, podcenjevanje intelektualcev in umetnikov, preganjane marginalnih skupin, vodenje vojn (četudi v oddaljenih državah) so postale stalnice v številnih evropskih in drugih državah (tudi v naši, da se razumemo) in takšnih prijemov se ne bi sramovala nobena fašistična vlada preteklosti.

Zraven lahko dodamo še reševanje bank: »Bančništvo se je reorganiziralo” tako, da je fašistična država podprla z ljudskim denarjem finančne kapitaliste,« je zapisal Tone Brodar alias Edvard Kardelj leta 1934. Kako znano zveni. Kdo je že reševal banke ob zadnji krizi z letnici 2008? Države in to s tisoči milijard $, € in drugih valut. In čigav je bil ta denar? Ljudski oziroma denar davkoplačevalcev.

Delo kot “družbena produkcija in privatno prilaščanje produktov”

»Svetovna vojna  – ta orjaški poskus finančnega kapitala, da bi našel izhod iz gospodarske stiske – ni odpravila nasprotij, ki se kopičijo v kapitalističnem sistemu, ker jih kratko malo ni mogla odpraviti. Ta nasprotja, ki izhajajo iz osnovnega protislovja v kapitalističnem načinu produkcije, namreč iz protislovja  med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem produktov, je mogoče odpraviti le tako, da se odpravi osnovno protislovje samo.«

Osnovno protislovje kapitalističnega načina produkcije (definiral ga je že Marx), ki povzroča ciklične krize kapitalizma, seveda še vedno ni odpravljeno. A ciklične krize niso nekaj nedolžnega, saj lahko postanejo tako hude, da svet ponovno pahnejo v vojno. Vojna krizo kapitalizma začasno lahko razreši, saj začasno reši še enega ključnih problemov kapitalizma – hiperprodukcijo blaga, ki blokira samo rast kapitalizma (saj ljudje preprosto ne morejo potrošiti vsega blaga, ki ga kapitalistični proizvodni sistem ustvari). V vojni se zaposlenost dvigne, bodisi z “zaposlenostjo” na bojiščih bodisi z zaposlitvijo v vojni industriji in z zaposlitvami pri obnovi razrušenih držav. A to je le začasna rešitev. In v jedrski dobi čakati na to rešitev, je samomorilsko – in to na globalni ravni. 

Osvobodilna fronta

Danes moramo vedeti, kdo je okupator, kdo je okupiral naša življenja in kdo nam omejuje svobodo? V Grčiji so stvari več kot jasne: v deželo je “vkorakal” mednarodni finančni kapital in jo neposredno okupiral, na oblast pa je nastavil svoje ljudi. Grčija je že okupirana država. Pri nas stvari še niso tako jasne, a oblastniki (ne samo ta vlada) že ravnajo kot marionetne vlade, ki vladajo v imenu mednarodnih finančnih institucij. Demokratični sistem je bolj ali manj  samo še farsa, ključne odločitve se sprejemajo na sedežu mednarodnih finančnih institucij.

Gibanje “Okupirajmo …”, ki se je začelo kot “Okupirajmo Wall Street” (gre za izjemno simboliko, ki ponazarja spopad s pravim nasprotnikom človeštva – s finančnim kapitalom in z njegovimi zastopniki) je sodobni pristop “stare” osvobodilne fronte. Gibanje Okupirajmo je odgovor na okupacijo finančnih institucij. Čeprav so ga začasno onesposobili, pa je gibanje manifestiralo način boja proti izjemno močnemu nasprotniku, ki se mu zoperstavi samo zelo raznolika koalicija skupin oziroma nova osvobodilna fronta na globalni ravni.

Od vprašanja: Kdo bo okupiral demokracijo, naravne in družbene vire, družbeno skupnost, javne prostore, miselne prostore itd.?, je odvisna prihodnost planeta. Bo vse našteto okupiral finančni kapital oziroma kapital na splošno, ali bo okupacija uspela koaliciji raznolikih družbenih skupin in posameznikov, ki zastopajo 99% svetovnega prebivalstva. Spomnimo se, da je bila tudi Osvobodilna fronta nastala kot široka koalicija različnih skupin. Vendar se noben narod ne more osvoboditi sam, lahko se samo na ravni človeštva kot celote.

Delo kot pravica

Ob delavskem prazniku velja spomniti, da je pravica do dela univerzalna človekova pravica. Aktualna slovenska oblast ceni in upošteva samo eno vrsto dela in sicer delo v okviru kapitalistične produkcije, vse ostalo je zanjo nebodigatreba - delo v javni upravi, kulturi, v novinarstvu itd. Delo pa je dejansko sleherna aktivnost, ki pripomore k splošni blaginji, pa naj gre za delo v gospodinjstvu, v društvih, v kulturi, znanosti, prostovoljsko delo itd.

Torej, danes niso samo časi praznovanja, ampak je nastopil čas, ko je potrebno usodo (spet) vzeti v svoje roke. 99 % prebivalstva ne more prepustiti usode sveta 1 %, kajti te elite delajo vse, da na koncu uničijo vse (celo sami sebe).

Zato: Živela O. F. (vsega človeštva).