Vsako leto praznujemo praznik samostojne Slovenije in prav je tako, saj smo si želeli biti samostojni in neodvisni, tako kot naši pradedje v davni Karantaniji. Žal pa je naša današnja samostojnost v resnici le praznična pravljica in razen v času govora naših politikov ni vredna omembe. Toliko bolj pa je omembe vredna naša odvisnost in nesamostojnost, ki se kaže ob vseh drugih priložnostih.

Kmalu po osamosvojitvi so nam naši politični voditelji začeli obljubljati med in mleko v Evropi in če ne zaradi drugega, so mnogi pristali na članstvo v evropski Uniji zato, ker iz izkušenj našim voditeljem in  zakonom enostavno ni bilo popolnoma za zaupati in bi glede na nekatere povojne demokratične tradicije zahoda naše pridruženje zvezi enakopravnih narodov nekako dajalo upanje, da bodo naše 'neizkušene' domače politike vendarle nekoliko kontrolirali z razvitimi zakoni evropske unije.

A to je ostala iluzija. Naši politiki so sicer podpisali zakone o varovanju okolja, sonaravnem kmetijstvu in podobno, ki so zveneli dokaj sodobno, a hkrati so podpisovali tudi podzakonske akte, ki so bistvene pridobitve teh zakonov metali v koš (recimo: strogi zakoni za varstvo okolja veljajo v skladu s podzakonskimi akti zgolj za ceste nad 10 km, predpisi o sobivanju genetsko spremenjenih organizmov z naravnimi pa našo naravno dediščino neposredno ogrožajo, ipd). Še huje je na sodnem področju. Tisti, ki so pričakovali, da bo Evropa bdela nad našimi sodišči, da bodo hitra, poštena in učinkovita, so kmalu spoznali, da pride evropsko sodišče v poštev šele potem, ko so pri nas vse sodne poti že izčrpane, kar traja lahko tudi po 15 let in  v tem času ne izčrpa le pravnih ovinkov ampak predvsem človeka, ki se je ujel v (drage) sodne mline.

In je šlo še na huje. Zakoni, ki jih ne predpisuje demokratična Evropa, kot smo pričakovali, temveč  nam jih vsiljuje neizvoljena komisija evropske unije, postajajo zadnje čase vedno manj znosni, tako, da smo lahko še veseli, če jih naši politiki ne ubogajo povsem pokorno, kar pa je na žalost redko, ako sploh. Sčasoma je postalo očitno, da nas Evropejci ne bodo reševali pred domačimi oblastniki, slednji pa ne pred evropskimi politiki.

Kar je ostalo od naše narodne osvoboditve, se z eno samo besedo najlažje označi kot sramota. Če so nas po prvi svetovni vojni mednarodne sile ogoljufale za Trst in Koroško, po drugi vojni pa smo le sami pregnali naciste in si tako priborili vsaj Primorsko, je dosedanji zaključek zgodovine dokaj klavrn. Med Jugoslavijo se je življenje sicer postopoma demokratiziralo, a po koncu maršala Tita, ki si je očitno zaradi bolj in tudi manj znanih zaslug pridobil neke vrste mednarodno imuniteto, so se naše bivše skupne države lotili zahodni strategi in bankirji, ter jo krvavo razgnali s pomočjo domačih izdajalcev in nasedlih naivcev. Četudi je bila slovenska 10 dnevna vojna večidel le politično gledališče, pa je to vendarle bila neka relativno spodobna akcija naše tradicionalne teritorialne obrambe. In kako je z našo obrambno sposobnostjo danes?

Že leta 1995 so naši zračni kontrolorji nehali zapisovati letalske sledi na našem nebu. Nebo nam je zasedla organizacija NATO in vsakotedensko vojaški lovci iz Italije skrbijo za to, da na našem nebu puščajo debele črte aerosolov, ki so del tajnega vojaškega programa in o katerih se uradno ne govori, obstajajo pa znanstvene razlage, da gre za visoko toksične, se pravi izredno strupene  snovi različnih izvorov, njihov namen pa je večplasten, med drugim tudi eksperimentiranje z vremenom, pa tudi z živo naravo, kamor spadamo seveda tudi ljudje, katerih nas je, po okusu in besedah samooklicanih vladarjev sveta v raznih ložah in nad-ložah, veliko preveč  - za njihovo  udobje.

To pa ni vse.  Leta 1991 smo si izbrali Prešernovo zdravljico za državno himno in ob njej se poje o miru med ljudmi, a kot v posmeh našim izročilom o nenapadalnosti in miroljubnosti, smo se priključili največji vojaški organizaciji na svetu, ki je ta hip vpletena v več imperialnih ofenziv po svetu. Za nekatere izmed njih si je pri Združenih Narodih sicer izsilila celo nekakšno pravno 'legitimiteto', kar pa le kaže na zatohlo pokvarjenost mednarodnih organizacij – na katere prisegajo naši politiki.

In naša vlada kot del te pokvarjene in gnile globalne politike pošilja slovenske fante na vojna področja med tuje narode, ki nikoli niso pošiljali svojih vojakov proti nam, zgolj zaradi dobičkov z nafto in heroinom tako imenovane globalne elite.

In taista naša izdajalska vlada, naj bo 'leva' ali 'desna', ki sprejema zakone in predpise tako imenovane evropske komisije, ter nas z njimi prisiljuje jesti strupeno hrano in dihati strupen zrak, nas po navodilih zahodnih bankirjev vseskozi zadolžuje, v prvi vrsti zato, da lahko ohranja svoj luksuz in privilegije, ter zato, da si plačuje nedotakljivost s plačami represivne veje države - policije in vojske. Vsem skupaj pa postopno ukinja vse socialne pravice, ki smo jih imeli v času socialistične 'diktature'.

Ali takšno oblast ljudstvo sploh potrebuje? Marsikdo bo dejal, da nas država predstavlja v tujini in nam tam pomaga, če zaidemo v težave, a to preprosto ni res, kar kaže primer Karner. Avstrija ju je zaprla, a sta slovenska državljana. Po konvenciji o predaji  obtožencev ima Avstrija pravico odločanja, kam bosta Karnerja šla. Po mednarodni logiki in etiki je zanju najbolj primerna država Slovenija, saj sta prvič tu doma in imata zato lahko, recimo temu pošteno sojenje v lastnem jeziku, drugič pa zato, ker so v ZDA zakoni precej bolj ostri kot pri nas in jima tam grozi veliko hujša kazen. V njunem interesu je vsekakor, da prideta v Slovenijo. Tak pristop priznava tudi ameriški sodni sistem, saj v konvenciji, katere podpisniki smo oboji, piše, da ima domača dežela prednost pri izročanju predvsem v primeru razlik v kaznih med različnimi državami, zaradi omogočanja poštenega sojenja. Ali bosta imela Karnerjeva v ZDA pošteno sojenje? Ju ne bodo gledali kot državna sovražnika?  V ZDA obstaja smrtna kazen – že iz tega razloga bi imela Slovenija brezpogojno prednost pri izročanju. In Avstrija je naša sosednja država, kar pomeni, da bi morali imeti načeloma dobre odnose...

In kaj je storila Slovenija? Kaj dosti ne. Avstrija je sicer podaljšala za en mesec odločitev, ali bo Karnerja izročila v ZDA, a ne  zaradi prošenj slovenske države, temveč zaradi odvetnika Karnerjevih. Zakaj torej Slovenija ne ščiti svojih državljanov, ko to oni najbolj potrebujejo? Saj tisto še menda poznate, da nihče ni kriv, dokler se mu ne dokaže krivda, torej ne glede na naše mnenje o Karnerjevih, si po zakonu zaslužita vso skrb države. A ne. Slovenski državljani v težavah, neposredno odvisni od državnega obnašanja, niso vredni pozornosti naše vlade in njihovih uradnikov. Ali je vzrok njihov strah pred Američani ali v procesu ne vidijo finančne koristi, ni pomembno. Pomembno je, da svoje dolžnosti do državljanov slovenska država ne opravlja.

In kaj nam še obeta ta naša državna oblast, tako leva, kot desna? Vse slabo, kar ji bo naročeno v tujini, toliko smo lahko prepričani. Kot smo lahko prepričani tudi v to, da nas bodo izsesali, kolikor le bo to mogoče, ter prezirljivo zavračali vse domače dobronamerne nasvete za rešitev iz (mednarodno sprožene) krize.

In kaj še? Glede na mednarodne okoliščine, je jasno, da bo prihajalo do protestov. Hkrati z njimi pa bo prihajalo do prevzemov protestov s strani agentov, ki se bodo delali, da se borijo za pravice ljudi, v bistvu pa bodo igrali igro statusa quo ter lovili ljudstvo na limanice z drobtinicami, namesto, da bi se pozitivna energija ljudstva akumulirala v zdrave družbene reforme.

En protest je že za nami. Ljudi je bilo ogromno in vlada je pobegnila na pravljični sestanek s savinjskimi šolniki. V parlamentu ni bilo nikogar in Ljubljana je bila polna jeznih in razočaranih ljudi. Še policija je protestirala, kar niti slučajno ni zanemarljiv podatek. A zvečer je 'voditelj' protesta obvladal situacijo in poslal ljudi domov spat, drugo jutro pa se je po navodilih šlo nazaj v službe.

V petek, na dan Osvobodilne Fronte, je  nov protest in tokrat so protestniki napovedali, da prinesejo s seboj šotore, ter da bodo vztrajali, dokler se ne razglasi lustracija. Odstop vseh bivših članov Zveze Komunistov s političnih in vodilnih položajev pa 'začuda' zajema prav tako vrhove naše tako imenovane 'desnice', kot tako imenovane 'levice'. Lustracija je torej že veliko resnejše in bolj smiselno postavljen cilj, kot tisti na zadnjem protestu, kjer so zahtevali zgolj nespremenjeno stanje, namesto resnih reform. Vprašanje pa je, če bo protest enako množičen, kot zadnji.

Vsekakor izgleda, da se obeta politično razgibano poletje, kar pomeni, da so možni tudi nepredvidljivi preobrati in upajmo predvsem, znatne reforme v taki smeri, da samostojnost Slovenije ne bo hirala zgolj ob prazničnih govorih naših domačih evrobirokratov, temveč bo zaživela tudi v vsakdanjem življenju.