Koža, v kateri živim (Pedro Almodóvar, La piel que habito, 2011)

Morda je naslov filma, ki ga je režiral španski velemojster, danes pomembnejši, kot si sprva predstavljamo, kajti vsak od nas mora živeti natanko v svoji koži in vsakdo sledi svojim željam, čeprav ni nujno, da obenem ve, kakšna je narava želje in kaj pomeni živeti v svoji koži, ki nikakor ni zgolj empirična.

Kaj torej pomeni?

Pomeni predvsem to, da noben človek ne more iz svoje empirične kože – vsaj trenutno znanost še ne more narediti nove kože, ki bi jo človek zamenjal, kot zamenja srajco.

Toda pomembnejše je nekaj drugega. Ko rečemo, da človek ne more iz svoje kože, mislimo zlasti na to, da se ne more duhovno, psihično, osebnostno, karakterno, značajsko spremeniti. In danes podobno rečemo za kapitalizem, ki se sicer nenehno revolucionarno spreminja.

Res se spreminja, pa vendar imamo dovolj fizičnih in drugačnih dokazov, da njegove spremembe nikakor ne ustvarjajo boljšega sveta in da ne more iz svoje kože. Prav ta hip imamo močan občutek, da se svet zaradi kapitalističnih sprememb, ki mejijo na katastrofo, spreminja celo na slabše, zato bi bilo vendarle dobro, če bi kapitalizem izstopil iz svoje kože ali pa bi mu mi pomagali, da bi se to zgodilo.

Velikansko število ljudi delavcev je namreč izključenih iz proizvodnih procesov. Če jim prištejemo reveže, ki živijo v slumih in favelah, je končna številka izključenih strašljiva. A dodamo jim lahko še celo vrsto ljudi potrošnikov, ki sicer dinamično in aktivno vztrajajo v kapitalizmu, a so v resnici povsem izključeni iz njega, saj se od njih pričakuje le to, da bodo zdravi in aktivni hedonisti – v resnici ne vplivajo na nič.

In ko tako seštevamo, pridemo do osupljivega spoznanja, da je danes iz kapitalizma izključenih kar 99 odstotkov ljudi. Česa podobnega svet še ni videl. Kapitalizem pa vztraja, da ne more iz svoje kože in da celo noče, saj naj bi bil najslabši proizvodni in družbeni sistem, a nihče naj ne bi imel predstave o čem boljšem.

V takem svetu je govorjenje o človekovi svobodi, samostojnosti, o njegovem dostojanstvu in o njegovi inteligenci le še slaba šala. O tem je razmišljal Marx, ko se je dolgo ubadal z zahtevnim vprašanjem, kako naj ljudje vzamejo usodo v lastne roke, kaj naj naredijo, da ne bodo zgolj marionete v rokah kapitalistov.

Danes je položaj številnih ljudi slabši, kot je bil v Marxovem času, kajti korporativni kapitalizem je postal tako strašljivo velik in močan, da sploh ne moremo govoriti o kapitalistih, ki imajo niti v rokah. V resnici jih namreč nima v rokah nihče. To je šele zares grozljivo spoznanje, saj ne moremo reči niti tega, da obstaja sovražnik, ki manipulira z ljudmi in bi se ga morali znebiti. V radikalnem smislu smo dobesedno vsi v istem čolnu in enako nemočni.

Sedaj je zato pravi čas za vnovični premislek ne le Marxovih idej, ampak tudi za refleksijo režima, v katerem smo na primer živeli Slovenci v nekdanji Jugoslaviji. To namreč ni bil režim, primerljiv s Stalinovim. Daleč od tega. Naše meje so bile povsem odprte in lahko smo kadarkoli odšli na zahod, kjer je bilo domnevno vse boljše, ljudje pa so bili svobodnejši.

Pa ni bilo čisto tako in to smo zelo dobro vedeli. Živeli smo med brutalnimi komunističnimi režimi, ki niso delovali, in brutalnimi kapitalističnimi režimi, za katere je danes tudi ljudem na Zahodu kristalno jasno, da ne delujejo. To sicer ne pomeni, da smo živeli v najboljšem od vseh sistemov, pomeni pa, da smo dobili izkušnje iz tistega vmesnega področja, ki so dobre in produktivne, kar zopet pomeni, da jih je vredno vnovič premisliti in se iz njih česa naučiti, potem pa ustvariti še povsem nove ideje in zamisli, kako živeti v prihodnosti, ki nikakor ne more biti kapitalistična, kar je danes bržčas že jasno vsakomur.

Če torej zares hočemo iz svoje kože, in to vsekakor lahko naredimo, če se pravilno odločimo, potem postane jasno tudi to, da upiranje kapitalizmu pravzaprav sploh ni golo upiranje in nesmiselno protestiranje, ampak je aktivno zavzemanje ZA nekaj drugega, novega, drugačnega. Kaj bi potemtakem lahko bilo NOVO?

Vsekakor lahko rečemo, da je novo svet, v katerem ljudje niso gnani k blazni proizvodnji zla v imenu dobrega, ljubezni in napredka. Ideja o novem svetu je zato vsekakor nevarna. Bodimo skrajno pošteni: ljudje imajo raje kot ideje popularne zvezdnike, spektakelske prizore, nad katerimi se navdušujejo, ali pa cinično distanco do vsega.

Freudu je bilo vse to popolnoma jasno že pred časom, zato je bil pesimist. Dobro je vedel, kako hitro se lahko sfižijo najvišji ideali, kako destruktivni so navadni ljudje, medtem ko zastopajo čisto nedolžna vsakdanja mnenja, ki pa v resnici uničujejo pogoje za vzpostavljanje resničnih družbenih sprememb.

V filmu vidimo natanko to. Različni vsakdanji ljudje (kirurg Robert, njegova mati Marilia, golobradi mladenič Vicente) so podrejeni nenavadnim in nekoliko perverznim scenarijem in vsak po svoje se trudi, da bi preživel in uresničil lastne sanje, kot pravijo. 

Sanje so brezupno podrejene logiki danes prevladujoče ideologije, ki je natanko brezmejni hedonizem. Vsakdo zato lahko uživa na svoj način – ali pa na kakršenkoli način – in realizira sanje, v katere pač verjame (ali pa jih realizira, tudi če ne verjame). V tem ni ničesar spornega, pa vendar gre vse narobe.

Ljubezen je zato vzvišena in subverzivna, saj predstavlja radikalno odprtost. Uresničevanje svojih sanj na svobodnih kapitalističnih trgih in znotraj ideoloških praks seveda ne pomeni odprtosti – prav nasprotno. In natanko odprtost je temeljni pogoj za to, da človek skoči iz svoje kože, da ne živi več na način, na katerega je navajen, pa če se še tako spreminja in prilagaja ideološkim praksam.

Tak prehod je mogoč, in ga lahko zagovarjamo. Že čez kratek čas se bo pokazalo, ali bo imel zagovor kake oprijemljive učinke ali ne.