Rast, o kateri vsak dan in brez odmora govorijo ekonomisti, ni isto kot razvoj; ni niti približno. Zadeva je zelo preprosta: rast pomeni preprosto količinsko povečevanje nečesa (na primer 3 % letno), medtem ko je razvoj drugi izraz za kreativnost ljudi, za kakovost in kompleksnost njihovih življenj. In nihče me ne bo prepričal, da se kakovost mojega življenja povečuje, ker lahko v trgovini izbiram med petdesetimi vrstami mleka, jogurta, kavbojk, plastičnih igrač, pametnih telefonov, pralnih praškov, zobnih ščetk, čistilnih sredstev za WC školjko ali stotimi vrstami česarkoli.

Rast tudi ni naravna, kajti v naravi ni ničesar, kar bi moralo nenehno rasti in se povečevati. Narava je pravzaprav izjemno konservativna in skromna.

Sedaj je zato pravi trenutek za vrnitev k pravi naravi oziroma za revolucijo, kar je isto. Če smo vsaj malo resni, je to čista resnica sedanjosti, v kateri živimo. Kapitalizem je namreč (že zelo dolgo) nepravičen, nemoralen in blazen, zato je skrajni čas, da ga pospremimo na smetišče zgodovine, tako kot smo nekoč tja pospremili komunizem. Pravzaprav je kapitalizem že vse preveč časa na obličju Zemlje, da bi ga še lahko prenašali, saj nenehno uničuje substanco, iz katere smo narejeni. Oditi bi moral že davno tega, a se je vedno nekako izmazal in se izmuznil skozi zadnja vrata. Morda pa se tokrat preprosto ne bo, ker mu kratko malo ne bomo dovolili.

Revolucija bi se lahko zgodila kadarkoli, toda doslej ji še ni uspelo razširiti se po celotnem planetu. To pa še ne pomeni, da se globalna revolucija ne dogaja prav ta trenutek, kajti ogromno ljudi po vsem svetu resno razmišlja, kaj je narobe s kapitalizmom in kako ga nadomestiti; triodstotna letna rast nima s tem absolutno nobene zveze.

Največ upanja nam vliva teoretsko spoznanje, da je revolucija kratko malo neizogibna. Tako nujna je kot gravitacija. Seveda nikakor ne smemo biti naivni: kriza, o kateri govorijo (ne po naključju), je namreč izvrstna, celo izjemna priložnost za profite. Marx je že zdavnaj pokazal, da je kapitalizem zelo zainteresiran za krize (pravzaprav je ena sama nekaj stoletij trajajoča gigantska katastrofa), saj iz njih kuje še največje dobičke – če ga nihče ne ustavi, seveda.

Psihologija vsakdanjega življenja je zato zelo pomembna. Prestrašeni, negotovi, nesamozavestni in tesnobni ljudje z občutki krivde in manjvrednosti se namreč zelo hitro vdajo in začnejo verjeti, da je treba krizo rešiti tako, kot so jim rekli. Taki ljudje tako ali tako prehitro verjamejo svojim gospodarjem in jim skušajo ugoditi, kot je pokazal Freud, saj imajo lahko od tega velike psihične koristi. Zategovanje pasu je zanje kot vsakdanja molitev, ki naj jo usliši sam ljubi Bog. Je kakor mantra, obred ali ritual, čarovnija in magična praksa obenem, v katero je mogoče zlahka verjeti in se pri tem še dobro počutiti.

Marx ni zgradil nobenega sistema, v katerega bi lahko verjeli, zato ne obstajajo marksisti. Ti namreč verjamejo, Marx pa je vedel, kar je čisto nekaj drugega. Danes je treba vedeti (kako deluje kapitalizem) in verjeti (da je mogoč boljši svet).

Kaj je torej vedel Marx? Vedel je, kako deluje kapitalizem. Tudi danes lahko spoznamo bistvo njegovega delovanja. Lahko se poučimo, kako nastaja denar, kdo ga ustvarja, kako nastajajo profiti, kako poteka proizvodnja dobrin, kakšno vlogo ima pri njihovi prodaji na svobodnih trgih propaganda. Mala mal'ca.

Zlasti pa je bilo Marxu jasno, kako deluje kapitalizem, da bi ustvaril več denarja in ga potisnil v žepe redkih srečnežev. Nikoli ga namreč ni potiskal v žepe večine ljudi. To je menda jasno.

Kdor ima več denarja, in zelo hitro ga ima lahko toliko, da ga ne more porabiti (na primer milijardo dolarjev), ima tudi problem. Ugotoviti mora namreč, kaj narediti z njim. Nastajajo presežki, ki predstavljajo resnični problem, ne navideznega.

Velikanske količine denarja lahko vračate v sistem, vendar je že jasno, da ga hočete imeti še več. In morda ga niti ne vlagate v proizvodnjo dobrin, ampak z njim zgolj špekulirate v virtualnem svetu. Lahko tudi kupujete zlato ali dragocenosti, katerih cena raste v nebo. In lahko kupujete še vse kaj drugega: derivate in derivate derivatov, pa njihova zavarovanja. Lahko si izmislite dobesedno karkoli in to kupujete, da bi imeli še več denarja. Drugo ime za tako početje je blaznost. Ne psihopatija, temveč norost v pravem pomenu besede.

Manipuliranje z denarjem v virtualnem svetu ni produktivno, saj ničesar ne ustvarite. Iz denarja sicer delate še več denarja, toda to ni produktivno delo in ni ustvarjalnost. Denar lahko ustvarjate, ker imate dostop do virtualnega sveta, v katerem je tako delovanje mogoče, to pa je tudi vse.

Opisano špekuliranje zlasti ne more biti neskončno. Ne gre le za to, da ne sme biti, temveč predvsem za to, da nikakor ne more biti, saj ne obstaja naravna zakonitost ali matematika, s katero bi lahko dokazali, da se špekuliranje lahko nadaljuje kar v nedogled.

Ustvarjanje denarja je doslej omogočilo peščici ljudi na tem planetu, da je obogatela čez vse razumne meje. Trditev, da moramo danes zategniti pas, da bodo ti posamezniki dobili še več denarja, je enako nora ali pa še malo bolj. Tu se res zastavlja vprašanje, kdo živi na Luni.

Denar bodo najprej dobile banke, za katere pravijo, da so prevelike, da bi padle. Če trpijo ljudje, če se duševno zlomijo, če padejo, celo če jih pade nekaj milijonov, je to za Kapital nepomembno, če pade ena sama banka, se nenadoma ustvari vtis, da bi se morali vsi Zemljani potruditi in jo rešiti. Kaj se je zgodilo s človeštvom?

Logika je očitna: nihče ne bo reševal malih podjetij, malih bank in malih ljudi. Rešiti je treba velikane – da bodo še večji.

Partija z Wall Streeta, kot jo upravičeno imenuje David Harvey, bo kljub vsemu verjetno tudi tokrat začasno zmagala. Vemo, da obvladuje ameriški kongres in obe partiji (demokratsko in republikansko), kar pomeni, da bomo vsi drugi izgubili.

Izgubili bodo tudi Slovenci, saj njihova domovina prav zdaj z vso ihto rešuje banke, ki so neposredno povezane s partijo z Wall Streeta. Vedno je bilo tako, da so mali ljudje izgubljali, partije pa so dobivale; danes so močnejše celo od držav.