“Desničarski načrt kanclerke Merklove ima lahko smisel v Nemčiji, za našo ekonomijo in za naše ljudi pa je smrtna obsodba”, pravi irski sindikalist Eamon Devoy (Common Dreams).

Se še spomnite naših ekonomistov in politikov, ki so nam še ne tako dolgo nazaj za zgled dajali Irce, pa Slovake in druge “ekonomske tigre” (ki so zdaj vsi po vrsti zabredli v hude težave), zdaj pa nam za zgled ponujajo nemški model. To naj bi bilo tisto pravo: proračunsko varčevanje, zlato pravilo, zmanjševanje javnega sektorja, odrekanje in tako naprej. Vse za lepšo in svetlejšo prihodnost.

Naši ekonomisti in politiki so zdaj navdušeni nad Nemčijo, prej so bili navdušeni nad Slovaško (in njenimi nizkimi davki), še prej nad Irsko (in njeno hitro rastjo), pa še prej nad Američani (in njihovim svobodnim trgom), itd.

Moramo zdaj res vsi postati Nemci; živeti, razmišljati in delati kot Nemci. Morajo Grki, Portugalci in Španci postati Nemci. Se morajo povsem odreči svoji tradicionalni “siesti” in delati, delati, delati, varčevati, varčevati, varčevati. Odkod taka fascinacija nad Nemci in prej nad drugimi državami? Očitno je vzrok v nesposobnosti ekonomistov in politikov ali strahu, da bi morali začeti razvijati svoj model - na primer slovenski model.

Nekoč smo že imeli uspešen model, ki ga danes “odkrivajo” po vsem svetu; pravijo mu sicer kooperative in socialno podjetništvo, nekoč smo mu preprosto rekli samoupravljanje. In bil je uspešen model, ki je brez problema konkuriral velikim kapitalističnim korporacijam. Podjetja so ogromne dobičke (čeprav se temu ni reklo tako) vlagala v razvoj kadrov, financirala so športne klube, izgradnjo šol, bolnišnic, cest in še marsičesa - skratka financirala so v blaginjo vseh in skrbela za precej pravično porazdelitev družbenega bogastva. Danes se dobiček pretaka zgolj v žepe “lastnikov kapitala”. Koliko šol, cest, zdravstvenih domov je bilo izgrajenih v “uspešnem” kapitalizmu in koliko v “neuspešnem” samoupravnem ekonomskem sistemu?

Saj ne, da se moramo vračati v preteklost, ki še zdaleč ni bila idealna, a lahko bi razvijali svoj model, ne na silo uvajali enkrat ameriški, drugič irski, tretjič slovaški model in danes nemški model; lahko bi celo dopustili soobstoj raznolikih ekonomskih modelov in oblik.

Morda celo drži, da nemški model moramo sprejeti, zlepa ali zgrda. Potem naj politiki preprosto stopijo pred ljudstvo oziroma pred kamere in naj povedo, kdo jim je naročil kaj natanko naj naredijo. Je našega premierja poklicala nemška kanclerka ali bruseljski komisar ali centralno-evropski bankir (ali kar vsi trije) in mu naročil za koliko naj zmanjša plače javnim uslužbencem, za koliko naj zmanjša porodniška nadomestila in otroške dodatke in tako naprej?

Bomo vsaj vedeli na koga naj se zares jeziti?

Potem bomo vsaj lahko rekli: “Ena Unija, en ekonomski model, vsi enako revni.”