Nekaj dni preden so ptički, pajki in črvički s svojim plesom končno pričarali nekaj dežju podobnega (zabitih debelomožganarjev 'lepo' vreme ni niti malo onesrečevalo; malodane so plesali za podaljšanje), so na poročilih objavili kratko vestičko o Jedrski elektrarni Krško. Povedali so, da vodostaj Save zaenkrat ni tako nizek, da bi ogrozil delovanje elektrarne.

Prosim?!!!

Zaplesal sem še jaz in nebesne sile so nas – zaenkrat – obranile pred jedrskim uničenjem. Ko je blagodejni pršec končno dosegel mumificirano jesensko listje in z malo sreče tudi pesek pod njimi, pa sem svojim debelim možganom zadal nalogo doseči in obdelati podatke o delovanju jedrskih elektrarn.

Skoraj vse jedrske elektrarne – vključno z našo – za nerazdejalno delovanje nujno potrebujejo velike količine vode. Ta čudesa so v osnovi parni stroji, le da vode v paro ne spreminja kurjenje premoga, temveč kurjenje atomov. Razlika je, da vsak kos premoga gori sam zase, atomi pa drug drugega vzpodbujajo. Jedrski 'kotel' je kot polna gostilna, v katero pridejo fantje iz sosednje vasi. Ko prvi atom drugega z nevtronom sune v jedro, se začne cuf, ki ga je nemogoče ustaviti. Lahko le zapahneš duri in uporabiš vroče ozračje za talno gretje izbe nad gostilno. Če si predtem na točilno mizo namestil vodovodno cev na daljinsko upravljanje, ti bo služila kot termostat, dokler je kak razboritež ne bo spotoma polomil.

In to je to. Voda uravnava toploto atomskega pretepa in jo izrablja, da se spreminja v paro. Para poganja nekaj vrtečega, to vrtenje pa ustvarja elektriko. Če ni vode, ne le ni elektrike, ampak tudi ni nadzora nad atomi, ki pričnejo drug nad drugim izvajati genocid. Državljanska vojna se hitro razširi na vojno proti vsemu živemu v bližnji in za kanček manj bližnji okolici, ki je ne morejo ustaviti nobene mednarodne sile. Zato jedrske elektrarne radi postavljajo ob morje. Kot nas uči (za zdaj) zadnji Černobil z imenom Fukušima, pa so spregledali, da atome razhudi ne le premalo, ampak tudi preveč vode …

Zdaj pa spet nazaj k ptičkom in dežku! Mnoge jedrske elektrarne – tudi naša – stojijo ob rekah. Mnoge reke črpajo znaten delež svojega vodostaja iz ledenikov. Ledeniki se vsled gospodarske krize (ee, gospodarstva) upokojujejo po tekočem traku. Dežni oblaki pa so bolj podjetni; v duhu časa svoje obrate odpirajo in zapirajo na globalnem trgu, kakor jim je volja.

Tokrat nas je rešil ples za dež. Ko direktor Uran nekega dne ne bo uslišal naših ptičkov, ker bo ravno odpiral nov obrat nad saharskim gorovjem Ahaggar, pa nas ne bo rešilo nič več …