Kapitalizem je najboljši sistem življenja. Igra z dolgom je zato preprosta: državi Grčiji je treba dati milijarde, da jih bo ta dala bogatim korporativnim bankam. V Sloveniji je enako: materam, dojenčkom in starcem, pesnikom, učiteljem in administratorjem je treba vzeti, da bo država dala bankam.

Zraven nam seveda pripovedujejo zgodbe o trdem delu, zategovanju pasu, o pridnih Nemcih in lenih južnih bratih, o inteligentnih tehnokratih, ki nas rešujejo iz krize, o zagnanih ekonomistih, ki vedo, kako spodbuditi gospodarsko rast, kako ustvariti nova delovna mesta.

Ljudje obenem mislijo, da se delijo na normalne in nenormalne; prvi poslušajo in ubogajo, drugi ne in nekaj nesmiselno stavkajo. Modrujejo, koliko je normalnih ljudi in koliko je nenormalnih, kdo je psihopat in kdo ne. Razmišljajo pa tudi, kaj je svoboda, kdo je resnično svoboden in kdo ni, kdo je ujet v iluzije in kdo ni.

Kriza je kajpak globalna. Nekaj je narobe s sistemom, ne z ljudmi. Ali je torej mogoče izstopiti iz iluzij in postati svoboden? Kaj bi to sploh pomenilo?

V sedanjem političnem trenutku se zdi, da moramo biti vsi normalni in da moramo vsi zategniti pas; seveda ga bodo ljudje, ki na mesec zaslužijo pet ali deset tisoč evrov, zategnili bolj malo ali pa ga niti ne bodo. Ali sploh obstaja alternativa?

V temelju namreč ne gre za normalnost ali nenormalnost, ne gre za iluzije in resnico, zato ne moremo reči, da ima JJ prav, ker pozna resnico družbene in kapitalistične krize. Za kaj potemtakem sploh gre?

Svet, v katerem živimo, je vselej simbolno strukturiran. Nihče ne more izstopiti iz njega, saj ne bi preživel, če bi izstopil, kajti ne obstaja zunaj. Vedno živimo znotraj, zato ne moremo uzreti realnosti, v kateri sicer živimo, from nowhere. Vedno smo del realnosti. Kaj potem sploh lahko naredimo?

Najprej se moramo odpovedati iluziji, da lahko zremo v realnost, ki ne bi bila iluzija, ki domnevno obstaja onkraj iluzij. Ko se ji odpovemo, smo že na dobri poti. Kam?

Smo na dobri poti, da spoznamo realnost samih iluzij, ne realnosti onkraj njih. Spoznanje je kajpak šokantno in travmatično, zato se navadno dolgo časa trudimo, da ne bi spoznali realnosti iluzij. Raje imamo iluzije ali pa modrovanje, kaj je onkraj njih, ki pa mora ostati – zgolj modrovanje.

Torej obstaja tudi tretja pot: znotraj iluzij spoznavamo njihovo realnost, spoznavamo, kako zelo realne so, kako empirično delujejo na nas, kaj vse povzročajo in kako smo ujeti vanje.

V tej luči je koristno znova premisliti naravo psihopatije. Kako prepoznamo psihopatskega človeka? O tem sem že pisal. Značilnost psihopatije je tudi ta, da človek trmasto vztraja pri lastnih iluzijah in trdi, da bi jih morali spoznati tudi vsi drugi, češ da so resnične. Njegov paradoks je, da nikoli ne spozna prave narave iluzij, v katere verjame, saj trdno vztraja, da sploh ne gre za iluzije, zato je njegov izraz na obrazu trd, pogled je včasih prazen, redko se nasmehne ali pa se sploh ne, vselej je zelo resen ali celo zresnjen, lahko deluje zaskrbljeno. Psihopat torej ne popušča in mu ni nikoli žal, gleda strmo naprej in se z vsemi močmi trudi doseči zastavljeni cilj. Primer je seveda Anders Behring Breivik.  

Logika psihopatije je fantastična. Kdor ji je podrejen, je popolnoma pasiven, kar pomeni, da je zgolj njeno orodje. Tako pasivnost prepoznavamo tudi v sodobnem kapitalističnem življenju, v katerem kapitalizem črpa energijo iz ljudi, ti pa sočasno verjamejo, da so dinamični in aktivni, normalni in zdravi prebivalci svobodnega sveta.

Črpanje energije iz ljudi se nikoli ne ustavi, kar pomeni, da Kapitalizem potrebuje našo energijo, obenem pa se uničuje, kajti povsem izčrpani ljudje so zanj nekoristni. Rešitev je seveda na dlani: več ljudi in več ideologije, s katero jih prepričuje, da se pustijo trajnostno izčrpavati.

Kapitalizem ima na voljo dovolj ljudi oziroma energije za svoje delovanje. A za kaj jo uporablja? To je ključno vprašanje.

Za ustvarjanje iluzij, ki jih trošimo. Krog se tako sklene: Kapitalizem potrebuje našo energijo, obenem pa ta potrebuje iluzije, ki jih ustvarja Kapitalizem. Ljudje smo namreč simbolna bitja, kar pomeni, da Kapitalizem ne bi mogel obstajati v svetu živali, ki za svoje uživanje ne potrebujejo iluzij ali fantazem, saj je njihov užitek neposreden, naraven, spontan in neposredovan.

Živali ne verjamejo v iluzije, saj jih niti nimajo, kar pomeni, da se nikoli ne znajdejo v položaju, v katerem bi morale izbirati med ideologijo in resnico iluzij, medtem ko ljudje verjamejo vanje, lahko pa se tudi zgodi, da verjamejo premalo. Iluzije namreč so realnost, saj onkraj njih ni ničesar. Torej preprosto morajo verjeti vanje.

A vendarle ne preveč. Brutalnost psihopatov, njihova preračunljiva hladnost, krutost, inteligentna brezobzirnost, nepopustljivost, nezmožnost za empatijo in sočutje do drugih ljudi zato ni patologija onkraj normalnosti, ki je sicer popustljivejša, mehkejša, prijaznejša in bolj sočutna.

Današnji Kapitalizem moramo zato razumeti v luči zapisanega. To ni sistem s prijaznim obrazom, ampak je terminator, brezčutna mašina, ki deluje neosebno, hladno in matematično natančno. Nič čudnega ni, da se vse vrti okoli preračunavanja, številk, izračunov, koliko denarja še potrebujejo banke za preživetje.

Brezčutni kapitalizem prek svojih zastopnikov ustvarja mehke iluzije za potrošnike, katerih energijo potrebuje za svoje neosebno delovanje. Današnji kapitalizem zato upravičeno imenujemo postdemokratični. Zakaj?

Postdemokratični kapitalizem pomeni nekaj nenavadnega. To ni neposredno brutalni kapitalizem, avtoritarni, psihopatski sistem, ki zasužnjuje ljudi. Zanj je značilna nevtralna, hladna, preračunljiva tehnokracija, ki jo zastopajo pripadniki elit in lastniki kapitala. Ti v imenu humanističnih vrednot, kot so solidarnost, pravičnost, resnicoljubnost in etika, brišejo parazitsko socialo, nepotrebno demokracijo, nekoristni humanizem.

Kaj se torej dogaja? Dogaja se to, kar te dni vsi doživljamo na svoji koži. JJ zato pravi: ne igrajte se z demokracijo, sedaj so zadeve resne, če me ne boste poslušali, boste jutri poslušali novega gospodarja, ki vam bo pripovedoval še bolj strašne zgodbe o tem, kaj vse morate narediti, da rešite Kapitalizem, ki za vas ustvarja mehke iluzije, v katerih lahko uživate.

Dovolj uživanja! Sedaj boste uživali tako, kot bom rekel jaz! Vaše življenje bodo odslej uravnavali principi, kot so jih določili eksperti, med katere gotovo ne sodijo filozofi, novinarji in nežne pesniške duše. Sedaj nimamo časa za poezijo, filozofijo in demokratične igrice, zato je treba ukrepati takoj in nepopustljivo. Hladne številke ne lažejo, izračuni so narejeni, matematika je enoznačna in natančna, filozofi in pesniki nimajo nobene šanse, da povedo kaj boljšega.