Živimo in delamo zgolj še za to, da se odplačujejo obresti javnega dolga. Tisti, ki imajo srečo, da delo sploh še imajo. V to nas namreč silijo politične elite in nam hkrati vsiljujejo tudi vse strožje pogoje življenja, saj naj bi bilo prav zmanjšanje javnega dolga prvi in temeljni cilj za izhod iz krize. V tem norem prostem padcu pa iz dneva v dan izgubljamo socialne pravice, trošimo prihranke, postajamo vse revnejši. Bolj kot smo revni, bolj nam raste dolg in še bolj se dvigajo obresti za ta dolg, ki postaja vse dražji. Začaran krog, ki je sam sebi namen ali bolje - namenjen je tistim bogatim, da še bolj bogatijo in služijo na račun velike večine, ki vse bolj hira.  

Komu se plačuje dolg in pripadajoče obresti? Bankam seveda; francoskim, nemškim, angleškim... in od katerih ni pričakovati odpustkov ali usmiljenja, ampak zgolj in še več mrhovinarstva. Evropska centralna banka (ECB), ki bi morala po logiki stvari delati v dobro »njenih« članic in še bolj v korist »njenih« državljanov, pa v nasprotju s tem veselo tiska in izdaja denar, ki ga po 1% obrestni meri posoja evropskim bankam, da lahko le-te prodajajo  (naš) denar po 5-6% obrestni meri nam samim. Tega ECB denarja je že kar tisoč milijard evrov. Res dober biznis za bankirje in z njimi povezane prijatelje. Z izdajanjem državnih obveznic in njihovo špekulacijo na finančnih trgih pa se države zgolj še bolj pogrezajo v živi pesek dolgov in zategujejo vrv za vratom svojim državljanom.  

Izsiljevanje temelji vedno na istih principih in argumentacijah; »če ne bomo pridno in vestno odplačevali dolga, nam bodo gospodje poslali upravo iz Bruslja ali pa nam bodo zagrozili, da v nasprotnem primeru zapustimo evro območje. Pomislimo na Grčijo, kjer po vseh navideznih prizadevanjih za reševanje krize, ni videti prav nobenih učinkov izboljšanja stanja, ampak gre očitno vse samo še na slabše. Do kdaj in do kam, še ni jasno, a prav dolgo ta tragedija ne bo več trajala. Podobno bi lahko rekli tudi za Italijo, kjer so prav tako po dekretu EU postavili »svojega« premiera Montija, ki se mu je nekaj mesecev celo uspevalo prikazovati kot rešitelj, a se že kaže, da ustvarjenemu blišču in pripisanemu prestižu ne sledijo tudi kazalci rezultatov, ne doma, ne na mednarodnih trgih.

Vsakemu, ki je v tretjem razredu OŠ usvojil poštevanko je jasno, da tako več ne bo šlo, ne glede na sprejetje raznoraznih mehanizmov ali paktov za reševanje evra. Že seda je več kot dovolj očitno, da evro ne odraža več neke realne vrednosti ekonomiji posameznih držav članic. Tako smo v nekem smislu iz njega že izstopili, le da nam tega nočejo priznati, zato pa se plačuje na plečih državljanov EU tako visoka cena razpadajoče valute. A za vsako ceno se jo poskuša umetno in dokaj neuspešno ohranjati pri življenju pa ne glede na to, koliko človeških usod bo vse to stalo.  

Smiselno si je postaviti tudi taka vprašanja, ki jih nihče noče izustiti, čeprav so v samem bistvu problema in morda tudi ključ za možne rešitve. Zakaj sploh še vztrajati na evro valuti, ki se je v kratkem času svojega obstoja izkazala kot neverodostojna in nestabilna, prav v nasprotno z vsemi pričakovanji, ki jih je obljubljala EU politična elita in njena propaganda? Kako, da je na vseh nivojih še tak tabu pomisliti ali celo govoriti o izstopu iz  evro območja in prevzeti staro nacionalno valuto, ki bi na povrnila izgubljeno monetarno suverenost?   

A naši politiki (in nenazadnje tudi ekonomisti) so še zelo daleč, nekaj sto svetlobnih let, od takšnih ali podobnih razmišljanj, ki gredo proti toku najmočnejših. Raje nekritično sprejemajo misli in ideje tujih gospodarjev ter delujejo po njihovih navodilih kot, da služijo svojemu ljudstvu; in pri tem še kaj iztržijo za svoj žep. Da bo njihova sedanjost lepša in starost varna; kakšna bo naša ni pomembno.

In ker smo v naši stari maniri bolj papeški od papeža, so prejšnji teden v DZ naši brihtni poslanci in poslanke neproblematično ratificirali fiskalni pakt in pogodbo o ustanovitvi stalnega mehanizma za evro. Dvomimo, da vedo kaj delajo in kakšne posledice bo to imelo za našo prihodnost.