Današnja stavka ne bo plačana, poudarja že nekaj čas JJ. V očeh vlade namreč ni niti smiselna niti koristna, kajti čez nekaj mesecev bo položaj v državi še težji in cena, ki jo bomo morali plačati, bo še višja. Vlada mora varčevati, pa naj stane, kar hoče.

K zapisanemu je seveda mogoče dodati še druge cvetke, za katere skrbijo te dni politiki, a bodi dovolj. Resnica je, da iz ust politikov in ekonomistov te dni ne bo prišel tako rekoč niti en sam resen razmislek o naravi kapitalizma in resničnih dejavnikov krize.

Zato pa vam bodo prodajali meglo.

Prvič. Za krizo, ki je zgolj kratkotrajna (čeprav traja uradno že najmanj pet let) so krivi pohlepni ljudje. Teh je kajpak zgolj peščica, zato se ne gre pretirano razburjati. Res je, da zaslužijo na stotine milijonov dolarjev, toda to je zgolj anomalija v sicer dobrem in učinkovitem sistemu.

Drugič. Krizo so povzročile finančne institucije s pretiranim špekuliranjem na sicer svobodnih trgih. Banke in druge institucije moramo zato pokrpati, jim dati dovolj svežega kapitala, zlasti pa jim moramo zaupati in zopet bo vse v redu. Potem dodajo še kup primerov, ki ponazarjajo zapisano.

Tretjič. Morda je res, da so ekonomisti in politiki v zadnjih desetletjih nekoliko preveč brali Hayeka in Friedmana, toda tudi to je mogoče popraviti. Spremenili bomo teorije o delovanju kapitalizma, če že hočete, in spet bo vse, kot mora biti.

Četrtič. Če se ozrete naokoli, boste zlahka ugotovili, da so za krizo krive kulture. Na severu Evrope, kjer je bolj mraz in so delavci bolj pridni, so uspešni, na jugu, kjer je bolj toplo in so delavci leni, je huje, saj to vidi vsak otrok (Grčija, Italija, Portugalska, Španija so menda na jugu, ali niso?). Res je problem, ker hitro rasteta Indija, ki je še bolj na jugu, in Brazilija, ki je sploh na južni polobli, ampak to so nepomembni detajli.

Mimogrede: Slovenci so od nekdaj znani kot pridni delavci, zato ne bi smelo biti preveč problemov, saj se bomo s pridnostjo, če jo prištejemo zategovanju pasu, Slovenci pa so itak navajeni trpeti, saj so nagnjeni k depresijam in samomorom, hitro izvlekli.

Petič. Pošteno moramo priznati, da imajo pri krizi prste vmes tudi nekateri čudni politiki, ki se še vedno zavzemajo za regulacije in vmešavanje države v svobodno kapitalistično polje. Res je sicer, da gre komunistični Kitajski ekstremno dobro prav zaradi države, ki nadzoruje čisto vse tamkajšnje dogajanje, toda tudi o tem ni treba izgubljali besed.

Vsaj pet različnih zgodb je mogoče povedati, če pa jih kombinirate med seboj, jih lahko, če ste dovolj spretni, poveste še veliko več.

A kot rečeno: slišali ne boste niti ene same marksistične zgodbe. Zanimivo.

Pravzaprav jo boste slišali oziroma prebrali, ker jo bom povedal sam. Takole gre.

Marx, pa ne le on, seveda, je v svojih analizah izhajal iz preprostega spoznanja, da je kapitalizem sistem. To ve vsak otrok. Ne ve pa, da je ta sistem notranje kontradiktoren. Torej ni harmoničen in uravnovešen, še najmanj pa je svoboden ali celo naraven. Nujno je zavezan tveganjem, napetostim, konfliktom in sporom. Kapital se zaradi tega nikoli ne distribuira pravično. Še nikoli v zgodovini kapitalizma se ni; sam od sebe že ne. Ljudje so vedno nujno potrebovali državo, kajti kapital se akumulira in kopiči v rokah redkih posameznikov.

V zadnjih desetletjih so deregulirali vse, kar se je dalo, zato je dobil Kapital globalno moč; dobil jo je Kapital, ne zgolj banke in druge finančne institucije. Ker se je Kapital krepil, se delavci niso, kar je zelo logično. Njihove plače zato v glavnem stagnirajo, profiti pa gredo v trilijone dolarjev. Dobrine je seveda treba porabljati, saj zato jih izdelujejo. Če plače niso dovolj, so na voljo krediti. Na primer za hiše oziroma za urbaniziranje sveta.

Krize so se vrstile, da se ne bo kdo tolažil, da imamo eno samo in da bo hitro minila. Po vsem svetu se je v zadnjih desetletjih zvrstilo na desetine kriz (Japonska, Rusija, jugovzhodna Azija, Argentina, Brazilija ...), le da o njih niso na veliko poročali.

In sedaj je na vrsti ključno Marxovo spoznanje: kapitalizem svojih kriz, ki nastajajo zaradi notranjih kontradikcij, te pa so neodpravljive, nikoli ne reši, ampak z njim počne nekaj drugega – rola jih naokoli. V globalnem svetu ima na voljo dovolj prostora, zato se nenehno premikajo, kar pomeni, da se vedno znova pojavijo kje drugje.

Še enkrat: kapitalizem kriz ne rešuje. Prestavlja jih po planetu!

Kriz zato ne bo konec. Če je ne bo ravno v Sloveniji, bo pa kje drugje na svetu. In v globalni ekonomiji katera koli kriza vpliva na celotno planetarno dogajanje. Smešno je danes trditi, da krize v ZDA ni več. Poslušate ekonomiste in analitike in vas kap. ZDA so že iz krize, vam pravijo. In Nemčija tudi. Poglejte še Poljsko, kako dobro ji gre. Putin vam pove, da Rusija sploh ni bila v kaki resni krizi in je danes že svetlobna leta daleč. Pa Kitajska in leto leva ali tigra ali kaj že imajo tam – vse gre samo navzgor. Katastrofa!

Marx pa vztraja: odprite končno oči. Kriza ima tisoč obrazov in se manifestira vedno drugje in na vedno nove načine. Kaj je narobe z vami, da tega ne vidite, kaj vam ni jasno!

Kapitalizem ne more in ne zna rešiti lastnih problemov, zato jih prenaša naokrog – in jih bo prenašal še naprej. Zbudite se!

Za konec še tole Marxovo spoznanje. Celotna zgodovina kapitalizma je tudi na gosto posejana s finančnimi inovacijami. To so instrumenti, orodja, s katerimi skuša Kapital preskakovati ovire in zaobiti zakone oziroma regulacije, če hočete. Ali bo isto delal tudi v prihodnosti? You bet!