Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

Program za starše

Starše bi ob prihodu podrobno izprašali, kaj vse so ta dan počeli v službi in ali jim je ostalo kaj nedokončanega dela. Pobrali bi jim prtljago. Prostovoljci bi jo odnesli v sobe, kjer bi jo razložili po svojem okusu. Kakšen kos bi tudi odvzeli, ga nadomestili z drugačnim ali dodali kaj povsem drugega. Nato bi specialci starše pospremili v sobe, kjer ne bi smeli ničesar preložiti, poškodovati, umazati ali se pritoževati, sicer bi ostali brez risanke ali večerje, v primeru vztrajnejšega neupoštevanja pravil pa tudi brez pravljice za lahko noč.

Večerjali bi v tišini ali pa bi poslušali zraven sedeče profesorje, ki bi klepetali o svojih vedah. Potem bi pogledali risanko, se umili in zlezli v postelje. Ob osmih bi prostovoljci pridnim prebrali pravljico po njihovi želji, nato pa bi morali zaspati. Prostovoljci in specialci, po želji pa tudi kak profesor, bi na hodnikih še uro ali dve igrali družabne igre, polglasno klepetali ter se občasno smejali ali kregali. Če bi se kak starš želel pridružiti, bi ga nahrulili, naj gre nazaj v posteljo, ker sredi noči res ne more rogoviliti naokoli. Če bi koga motil hrup, bi bili pa nekaj časa tišji.

Zjutraj bi starše zbudili prostovoljci. Če ne bi takoj vstali, bi jih nahrulili. Če bi bili predolgo v kopalnici, bi vstopili specialci in jih uredili do konca, prostovoljci pa bi medtem ponavljali, da res nimajo časa še zanje, da so vendar že dovolj veliki, da bi te reči lahko naredili sami in da niso za nobeno rabo. Za zajtrk bi bilo, kar bi določili prostovoljci, starši pa bi morali to hitro pojesti. Če ne bi želeli, bi poslušali hruljenje. Prostovoljci bi jih na hitro zaslišali še v zvezi s pripravljenostjo na šolo in jih po hitrem postopku odpravili.

Program za učitelje

Prostovoljci bi učitelje pričakali v hotelskih konferenčnih sobah v čevljih, škornjih, petkah ali sandalih. Učitelji bi se morali preobuti v copate. Če jih ne bi imeli, bi izvedeli, da so obupno pozabljivi, in bi dobili šolske – stare, prevelike ali premajhne, umazane ali natrgane.

Ure bi vodili profesorji, ki bi predavali svojo običajno snov. Vmes bi postavljali vprašanja in se čudili, kadar ne bi dobili ustreznih odgovorov. Za neumne bi označili tiste, ki bi izprosili ponovno razlago, pa tudi potem ne bi razumeli. Če bi se kdo uprl, zakaj mora poslušati te neživljenjske neumnosti, bi mu razložili, da zato, ker bo to znanje morda nekoč potreboval. Specialci bi mirili klepetavce in tiste, ki bi postavljali preveč vprašanj.

Če bi med odmorom kdo hotel na cigareto, bi mu specialci preiskali torbo, odvzeli cigarete in ga odpeljali v posebno sobo. Tam bi mu prostovoljci predočili škodljive posledice kajenja, nato pa bi poklicali njegove starše in jim povedali, da je njihov otrok izvedel disciplinski prestopek in bo prejel ukor. Povabili bi jih, naj se čimprej zglasijo pri njih, da stvar dorečejo.

Učitelji bi si morali iti po malico, morali pa bi jo prinesti tudi profesorjem, prostovoljcem in specialcem, ki bi dobili malo več na lepših krožnikih in na pladnjih. Na koncu bi počistili mize in odnesli ostanke. Profesorji, prostovoljci in specialci se za uslugo ne bi zahvalili.

Pouk bi se nadaljeval do kosila. Učitelji bi morali mirno, tiho in vzravnano sedeti, sicer bi poslušali pripombe. Kdor bi se hotel pretegniti ali sprehoditi, bi poslušal dretje in zmerljivke prostovoljcev, specialci pa bi ga nemudoma posedli nazaj. Nekateri bi bili vprašani po snovi prejšnje ure. Nekaterim bi prostovoljci pregledali in ocenili zvezke, kar bi pospremili s pripombami naklonjenosti ali nenaklonjenosti. Odvisno od ocene bi jih postavili za svetal ali neprimeren zgled ostalim.

Na kosilo bi starši šli za prostovoljci v vrstah. Sedeli in jedli bi tako, kot bi od njih zahtevali prostovoljci; če jim ne bi bila všeč drža, način jedenja, količina in glasnost klepetanja učiteljev, bi rohneli. Če bi se starši čemurkoli upirali, bi posredovali specialci. Pojesti bi morali čimveč. Ko bi večina v skupini pojedla, bi morali prenehati tudi ostali in odnesti pladnje.

Sledilo bi reševanje domačih nalog, ki bi jih sestavili profesorji. Ko bi jih starši zadovoljivo opravili, bi lahko igrali družabne igre, ki bi jih prostovoljci dovolili igrati; seveda ne preglasno ali s preveč gibanja. To bi delali, dokler ne bi prostovoljci za vsakega posebej oznanili, da je nekdo prišel ponj in da lahko gre oziroma mora takoj iti.

Ali bi bil tak izobraževalni dan učinkovit? Nedvomno bi dal komu misliti, v povprečju pa ne bi premaknil ničesar (še največji premik bi bil, če bi zadevo sploh izvedli). Vsi današnji starši in učitelji so namreč dali skozi na tisoče takšnih izobraževalnih dni, ko so bili otroci, in posledice tega pouka so jasno vidne. Zgled je pač najboljši učitelj …