V klasičnem delu z naslovom Psihopatologija in politika, ki ga je spisal znameniti ameriški politični znanstvenik Harold L. Lasswell davnega leta 1930, beremo tudi tole: Politična prizorišča zlahka postanejo kraji, kamor se premeščajo (displacement) zasebne psihične motnje. Razloga sta vidnost javnega političnega diskurza in konfliktov ter nejasnost simbolov, uporabljenih v političnih sporih, ki so zato priročni objekti, v katere je mogoče premeščati nezavedne afekte.

Skupnih problemov občestva ali kolektivnih problemov, kot jih imenuje avtor, zato ne bo rešila konfliktna politika, ta jih bo v resnici zgolj poglabljala, temveč jih je treba reševati s pomočjo nekakšne kolektivne psihoterapije. To seveda lahko izvajajo samo visoko usposobljeni politični znanstveniki, nadaljuje Lasswell.

Vrhunska usposobljenost takih znanstvenikov zajema dvoje. Prvič. Dolgoletno šolanje in usposabljanje na različnih področjih, ki zagotavlja dobro poznavanje zgodovin družbenega življenja, kulture, politike. Drugič. Psihoanalitični trening, ki jim pomaga do tega, kar Lasswell imenuje self-knowledge ali poznavanje oziroma razumevanje sebe. Tako usposobljeni politični znanstveniki znajo misliti v strogem pomenu besede, zato ne racionalizirajo (rationalize) družbenega življenja in političnega delovanja, ampak umevajo (reason).

Zapisano je pomembno še danes, čeprav je od izida knjige minilo že več kot osem desetletij. In pri tem je morda ključno, da Lasswell ne predvideva, da bodo visoko usposobljeni politiki, saj predvideva, da se bodo usposabljali za vpogled vase in v naravo političnega družbenega življenja politični znanstveniki. Druga stran iste medalje pa je, da Lasswell predlaga državljanom, naj se za vpogled v resnico družbenega in političnega dogajanja obračajo prav nanje, ne pa na politike.

Državljani lahko presežejo (transcend) nujne politične spore in konflikte, ki jih sprožajo različne politične stranke, to pa naredijo tako, da se dokopljejo do vpogleda v njihove determinante, kar pomeni, da končno razumejo, kako politični spori sploh nastajajo in zakaj dobivajo take oblike, kakršne ljudje spontano zaznavajo. In do vpogleda pridejo s pomočjo političnih znanstvenikov, ne s pomočjo politikov.

Obrat v razmišljanju je dragocen, izjemno pomemben in zelo uporaben. Nadaljevanje zgodbe je namreč preprosto: namesto da ljudje pridno poslušajo politike, ki jim rade volje in všečno razlagajo politična dogajanja, isto naredijo sami in s pomočjo politične znanosti. Popolnoma jasno je, da politiki zaradi ujetosti v politične spore in zaradi svojih psihičnih ekonomij ravno ne morejo prepričljivo pojasnjevati političnega dogajanja, saj vanj vnašajo lastne nezavedne ideje, domneve in afekte, kar pomeni, da je njihov pogled na politična dogajanja vselej partikularen, popačen in je kot tak pripravljen zgolj za psihoanalitično interpretacijo.

Zaradi nujnosti takih popačenj državljani potrebujejo politične znanstvenike, ki jim pomagajo do vpogleda v politična dogajanja od strani, saj jih znajo misliti. Brez pogleda od zunaj ali od strani kajpak ni mogoče preseči konfliktov ali sporov, saj je človek vpleten vanje, to pa zamegljuje njegov pogled in ga pači. O tem se lahko prepriča vsak gledalec televizijskih oddaj, v katerih nastopajo politiki iz različnih strank, saj se praviloma prepirajo in neproduktivno kričijo drug na drugega že po treh minutah, včasih pa se celo zlasajo in na koncu stepejo.

Razmišljanje pokojnega ameriškega avtorja je sveže in izzivalno, saj v teh krajih na primer ni videti, da bi se veliko ljudi trudilo razvijati in negovati kulturo, ki jo Lasswell imenuje kolektivna psihoterapija. Živčnosti in nevrotičnosti je zato veliko, depresij, samomorov, alkoholizma, konfliktov in sporov tudi, najslabše pa je, da veliko ljudi še vedno naivno verjame, da politično dogajanje najbolje in najbolj poglobljeno razumejo politiki, ki jih je prav zato trebe pokorno poslušati, čeprav sem in tja tudi kaj ukradejo, ponaredijo kako spričevalo, izpit iz tujega jezika ali pa so nekoč za kako tajno službo ovajali sodruge.

V resnici bi jih morali poslušati, a ne pokorno, temveč odprto, nato pa s svojo glavo razmisliti o povedanem oziroma slišanem. Če se to ne zgodi, ostajamo na pol poti, ujeti v ideološke prakse, propagandne puhlice, klišeje in oblastna razmerja s paradoksnim prijaznim obrazom, ki jih niti ne razumemo. Nobeno naključje zato ni, da je Lasswell tri leta pred knjigo o psihopatologiji in politiki priobčil delo z naslovom Propagandne tehnike v svetovni vojni, v katerem je analiziral simbole, s katerimi so zastopniki oblasti močno vplivali na milijone ljudi in neposredno spreminjali kolektivne odnose.

Pomemben je natanko razkorak med posamezniki in kolektivnimi dejanji. Lasswell zato daje primer: ko razmišljate o nemškem imperializmu, imate popolnoma drugačne predstave o njem kot takrat, ko razmišljate o zasebnem Bismarckovem življenju. Imperializem je nenadoma manj transcendenten in manj vzvišen, bolj zemeljski, postane pa celo pritlehen in nekoliko trivialen.

Tako razmišljanje je dobro, saj se z njim človek izogne pasti, v kateri bi lahko verjel, da so politiki posebneži, bogovi ali vsaj nadljudje, tako kot danes verjamejo, da je Kapitalizem najboljši od vseh možnih svetov; kar je na primer ideja, ki se ji bodo naša zanamci čez nekaj stoletij zagotovo smejali in se zraven prijemali za trebuhe.

Lasswell zato preprosto sklene. Koncepti družbenega življenja lahko sčasom postanejo togi, povsem abstraktni in odtujeni, zato niso več v službi razuma (mind), temveč postanejo orodja, s katerimi ga zastopniki oblasti skušajo obvladovati (master). Ljudje, ki zgolj poslušajo politike (zlasti 'naše') in jim verjamejo, so tako že podrejeni in spremenjeni v podložnike, kar pomeni, da ne morejo več razmišljati s svojo glavo, saj obenem nimajo posebnega interesa, da bi pogledali na zadevo od strani ali od zunaj. Lasswell pa predlaga natanko to – in ima prav. Ljudje namreč niso svobodni, dokler ne pogledajo nase in na 'svoje' politike od strani.

Zamisli o svobodi ljudi in njihovem odnosu do avtoritet morajo zato dobiti popolnoma nov pomen, s pomočjo katerega se ljudje nič več ne pustijo opetnajstiti ali pretentati niti 'svojim' politikom (to so politiki, za katere oddajo glas na volitvah) in se ne pustijo ujeti v abstraktne mreže njihovih predstav, idej in konceptov o družbenem življenju. Vsi njihovi izrazi morajo zato prestati test, ki ga Lasswell imenuje najbolj strog pregled (the most rigorous scrutiny).

Demokracija dobiva prave obrise šele, ko je izpolnjen njen osnovni pogoj, to pa je aktualna zmožnost ljudi za umevanje političnega življenja in za strogo miselno testiranje vsega, kar delajo politiki.