Kapitalizem ni pravičen. To je vse, kar moramo o kapitalizmu vedeti, da smo lahko prepričani, da se ga moramo znebiti. Do tega spoznanja pa dejansko sploh ni tako lahko priti, kot se morebiti zdi na prvi pogled. Marx je za to krivil blagovni fetišizem in prav je imel. Vsi namreč »vemo«, da je kapitalizem nepravična družbena ureditev, ki je v svojem jedru izkoriščevalska.

Ne more biti drugače, saj je v njem maksima številka ena produkcija presežne vrednosti in z njo profita. Pridobitev več vrednosti iz nekaj vrednosti pač ne more potekati na račun nikogar. Nekdo mora biti izkoriščan, nekdo mora proizvesti več, kot je dobil v zameno. Brez tega ne bi bilo ekonomske rasti in ne bi bilo profita. Vseeno pa je več kot očitno, da tega ne vemo vsi. Ne vemo ali pa nas preprosto ne briga. Vsaj tistih ne briga, ki jim je dovolj prijetno, da jim je vseeno, ali živijo v izkoriščevalskem svetu, kjer v skrajni revščini (manj kot 1,25$ na dan) živi več kot milijarda ljudi, skoraj polovica svetovnega prebivalstva pa z manj kot 2,5$ na dan. Druge opcije ni, saj če vemo in nas briga, potem ne moremo nadaljevati svojih življenj, ne da bi ukrepali. Če pa bi zares ukrepali, bi bilo stanje povsem drugačno.

Kot ugotavlja Marx, je problem v tem, da v kapitalizmu med fizičnimi rečmi ne vladajo več fizična razmerja, temveč postanejo ta razmerja družbena razmerja med ljudmi: »[…] blagovna oblika in vrednostno razmerje delovnih produktov, v katerem se predstavlja, nima absolutno nič opravka z njihovo fizično naravo in iz nje izvirajočimi odnosi med rečmi kot takšnimi« (Kapital 1986, 73). Potrošnikom ni potrebno vedeti, kako trg deluje in kaj se dogaja v produkcijski sferi blag, kjer kapitalist izkorišča delavca, da so lahko potrošniki. Celo dobro je, da ne vedo, saj bi se nemara zavoljo etičnih razlogov tej praksi uprli. Vendar vse, kar vidijo potrošniki, je vrednost blaga, izražena v ceni. To je blagovni fetišizem, tisto, kar tako učinkovito ohranja kapitalizem pri življenju.

In to je tisto, zaradi česar se moramo odreči kapitalizmu, tej zares inovativni in revolucionarni družbeni ureditvi, ki nam je (vsaj tistim, ki smo bili dovolj srečni, da smo se rodili pravi družini na pravi geografski lokaciji) prinesla nemisljivo materialno izobilje, kakršnemu še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili priča, eksponencialno daljše življenje in nas osvobodila spon vse preveč potrebnega, a nič kaj zadovoljujočega vsakdanjega dela, da lahko sedaj porabimo svoj čas za kaj drugega, kot sta celodnevno obdelovanje njive in večurno umivanje perila v reki. Vendar navkljub njeni revolucionarnosti in produktivnosti se ji moramo upreti. Na nek način, se ji moramo upreti ravno zaradi njene produktivnosti, katere suženj je delavec. Produktivnost, kot izrazito nazorno in razumljivo pokaže Marx, je namreč orodje izkoriščanja. Da imamo vse, kar je okoli nas, je moralo ogromno ljudi trpeti in še vedno morajo. Vse bolj moramo trpeti tudi mi, tisti srečni, ki relativno gledano niti nismo podvrženi tako hudemu izkoriščanju, kot so zgoraj omenjene milijarde ljudi, ki zaslužijo ravno dovolj (oziroma niti toliko ne), da reproducirajo svojo zmožnost za delo in jo tako lahko še naprej prodajajo kapitalistom.

Gotovo je dovolj, če vemo, da je izkoriščanje imanentno kapitalizmu, da se mu tudi upremo. Kajne? Zakaj bi hoteli živeti v svetu, ki mu vlada nepravičnost in nehumanost? Morebiti zato, ker je vse preveč lahko storiti prav to. Vse preveč lahko je zamahniti z roko, češ saj se ne da nič storiti, ali ozmerjati kritike kapitalizma, da so zmešani stalinisti, ki preveč berejo Marxa, in preprosto ne misliti o nepravičnostih, ki se odvijajo pred našim pragom. Vendar to ne more biti edina in dokončna resnica. Vendarle je ogromno ljudi dobrih in niso pripravljeni ostati ignorantni zavoljo svoje kratkoročne blaženosti, temveč so pripravljeni spoznati resnico, da bi lahko storili tisto, kar je prav. Potemtakem je edini odgovor na vprašanje, zakaj smo pripravljeni živeti v tako nepravičnem svetu, Marxov. V njem smo pripravljeni živeti zato, ker sploh ne vemo, v kakšnem svetu živimo. Zares se prebiti skozi fetišistični značaj blaga in dobiti pravi uvid v sfero kapitalistične produkcije je na eni strani popolnoma preprosto, a na drugi nekaj najtežjega, kar lahko storimo. Je nekako tako, kakor je izstopiti iz Matrice (1999) in v realni svet, ki je pravzaprav puščava; občutek, ki ga še predobro pozna Neo.

Vendar sedaj ni čas za obup in žalost. Kot je že pred skoraj 40 leti dejal Howard Beale v izvrstnem filmu Network (1976), je sedaj čas, da se razjezimo in nehamo sodelovati pri tej norišnici, ki ji pravimo kapitalizem. Čas je za branje, razmišljanje in pogovarjanje. Tisto pravo, ne tisto instant, ki naredi več slabega kot dobrega. Naloga pred nami je, kot sem že omenil, izjemno preprosta, a hkrati nemisljivo težka. Ne potrebujemo pušk in ne potrebujemo militantnosti. Nikakor nočemo nove oktobrske revolucije, še manj pa vulgarnega komunizma, ki nam ga venomer očitajo. Potrebujemo zgolj voljo do mišljenja. Tisto pravo mišljenje sicer ni mačji kašelj, pa vendar je edino, kar nam je poleg ljubezni v kapitalizmu še zares neodtujljivo. Mišljenja je namreč zmožen čisto vsak, tudi tistega zahtevnega. Tisti, ki zares ljubi, misli, in obratno. To pa je tudi vse, kar je vredno v življenju.

- Marx, Karl. 1986. Kapital. Ljubljana: Cankarjeva založba.