Maja leta 1968 sem bil še otrok in nisem imel pojma o dogodkih, ki so takrat pretresali Evropo in svet. O njih sem izvedel šele kasneje in so me močno zaznamovali.

Zaznamovali so me tako, da je socializem, v katerem sem živel, postajal zame vse pomembnejši, ne vse bolj nesmiseln, nepotreben in celo škodljiv. Marxova razmišljanja zame niso bila taka, da bi se jih danes sramoval, kot se jih številni nekdanji marksisti, ki so takrat pisali diplome, magisterije in doktorate, pri tem pa ga omenjali na vsaki strani vsaj trikrat, če je bilo treba ali ne.

Maxove in Engelsove ideje so bile povsem razumljive in so take še danes. Z njimi nisem imel problemov, čeprav sem bil še vedno skoraj otrok. Njune ideje niso bile akademska jajca, ki sem jih poslušal pozneje na univerzi, poslušam pa jih še danes, saj so tako rekoč povsod, temveč so predstavljale svet, kakršen je bil v resnici. Kot otrok socializma sem preprosto vedel, da je res tako.

Zadeve so postajale še jasnejše na začetku 80-ih let, ko sta začela svetu vladati gospod Reagan in gospa Thatcher. Njuni prišepetovalci, zlasti gospod Friedman, so vztrajno zatrjevali, da je svobodni in od države neodvisni kapitalizem kakor zrak, ki ga dihamo, zato naj bi bilo povsem nesmiselno bojevati se zoper njega, saj je tak boj kot samomor, kajti če samemu sebi preprečiš dihanje, zelo hitro umreš. Torej si dobesedno prisiljen dihati (kapitalizem), ki kot nujni sistem paradoksno zagovarja – svobodo. V tem je res nekaj popolnoma norega: ljudje smo danes prisiljeni biti svobodni. Izbira je ena sama: ali dihaš (kapitalistično svobodo in si svoboden) ali pa umreš (ker ne dihaš).

Izbira ravno zaradi tega ni več izbira, saj ni kaj izbirati, če si prisiljen delati to, kar moraš, da sploh živiš. A ko živiš, ti kapitalizem nenehno svetohlinsko ponuja dobrine, med katerimi lahko povsem svobodno izbiraš; paradoksno lahko izbereš tudi možnost, da nisi potrošnik, ker je tako ali tako jasno, da v taki drži ne boš dolgo zdržal.

Blaznost je absolutna. Ne bi me presenetilo, če bi se v trgovinah že kmalu pojavili izdelki, ki bi jih človek kupil tako, da jih ravno ne bi kupil, kar bi pomenilo, da izdelek ostane na polici, plačaš njegovo ceno in se kasneje hvališ, da si kupil – ne izdelka, temveč samo kupovanje, samo dejstvo, da si bil v trgovini in si ob milih zvokih iz zvočnikov nakupoval. V kapitalizmu je namreč tudi nemogoče mogoče.

Ko je pred leti padel berlinski zid, se je zrušil tudi socializem oziroma komunizem. Številni ljudje so si oddahnili in se začeli radostiti. Toda poglejmo v zgodovino. Ko so prvotne kristjane metali levom in jih tri stoletja preganjali, so bili žrtve nezaslišane brutalnosti, ko pa so njihovi nasledniki prišli na oblast in ustanovili cerkev, so v naslednjih stoletjih pobili toliko ljudi, da si najbrž nihče ne zna predstavljati, kaj vse je v resnici pomenilo nasilno pokristjanjevanje, kaj so pomenile križarske vojne, kaj so naredile ženskam inkvizicije, koliko otrok so posilili duhovniki, koliko so jih ugrabile nune. Po isti logiki bi si torej morali oddahniti tudi, ko bo padla Cerkev.

Danes zveni popolnoma nemogoče, da bi padla Cerkev, toda prav tako se nam je nekoč zdelo nemogoče, da bo padel Zid. Komunistični režimi so bili takrat videti kot nepremagljive trdnjave, toda v nekem trenutku so padle kot hišice iz kart. Zadeve se torej lahko v trenutku povsem spremenijo, spremeni pa se lahko tudi naš pogled nanje.

Kdo si je še pred nekaj leti predstavljal, da bo bodoči ameriški predsednik temnopolt? Kdo si je nekoč upal misliti, da bo revna komunistična Kitajska gospodarsko najmočnejša država sveta? Kaj se dogaja v našem svetu?

Kaj se dogaja z nami? Nekoč smo hoteli boljši svet, dobili pa smo kapitalizem, zaradi česar bomo plačevali visoko ceno, plačevali pa jo bodo tudi naši otroci in vnuki. Zakaj se je to zgodilo?

Razočaranje, zgodilo se je razočaranje. Toda to so posledice, kakšni so bili vzroki? Prvič. Stari dobri socializem se je zrušil sam od sebe, saj ni bil sposoben preživeti na dolgi rok. Drugič. Socializem so zrušili njegovi notranji nasprotniki, ki so bili dovolj inteligentni, močni in organizirani, da so to lahko naredili. Tretjič. Socializem se je zrušil, ker je imel premočne nasprotnike, kot sta Cerkev in Kapitalizem.

V vsakem primeru je dobro razmisliti tudi o posledicah. Danes ni daleč najbolj zanimivo prizadevanje Cerkve, da bi spet prišla na svoj račun, temveč je pomembno in zanimivo oziroma celo vznemirljivo novo množično zanimanje za Marxa in idejo komunizma. Kaj to pomeni?

Najprej pomeni, da imajo ljudje v resnici poln kufer Kapitalizma s prijaznim obrazom in njegovega nenehnega reševanja bank, korporacij in pripadnikov elit, pomeni pa tudi, da jim Cerkev s svojim srednjeveškim žargonom ne more več blizu, saj ljudje niso niti neumni niti naivni, da bi sprejemali, kar pripada preteklosti.

Otroci socializma zelo dobro vemo, da nam kapitalizem s človeškim obrazom ni prinesel ničesar posebnega in zares vrednega, saj ima že dolgo obliko novega imperializma, kar je tudi naslov knjige, ki jo je spisal David Harvey leta 2003. Nekaj elit je zato obogatelo tudi pri nas, legalno so pokradli, kar se je dalo, trgovin je, kolikor hočeš, bankirji so carji, ekonomisti jih podpirajo z neoliberalnim žvrgolenjem, to pa je tudi vse. Enako je s Cerkvijo. Njeni predstavniki uporabljajo žargon, s katerim nas ne morejo prepričati, saj je preveč nasičen s poceni moraliziranjem in z zbujanjem občutkov krivde, obenem pa že vsak otrok ve, kako neznansko bogata je Cerkev, medtem ko je JK hodil naokrog v opankih.

Danes so veliko zanimivejše in privlačnejše velike ideje o bratstvu, svobodi, enakosti, pravičnosti in solidarnosti, s katerimi so se na primer ukvarjali prvotni kristjani ali pa ljudje, ki so izvedli francosko revolucijo.

Pred padcem socializma namreč nismo govorili o kapitalizmu in ga sploh nismo želeli. Ne spomnim se, da bi kdo od nas takrat sploh omenjal kapitalizem. Prav nasprotno. Govorili smo o velikih idejah: svoboda, pravičnost, solidarnost, demokracija, večstrankarski sistem. Ali smo res hoteli preveč?

Smešno, kajti v resnici je utopičen kapitalizem s prijaznim obrazom, utopična je religiozna miselnost, da se bomo prebili k boljšemu svetu z molitvijo in z življenjem, ki bo določeno z vrednotami, o katerih govorijo dostojanstveniki in oblastniki, sami pa živijo ravno nasprotno.